O kontekstu nasilništva v tem primeru seveda nismo izvedeli čisto nič. In prav veliko umanjkanje poznavanja širšega, tudi zgodovinskega konteksta preganjanja in zapostavljanja te manjšine spremlja tudi ostalo aktualno dogajanje okrog incidentov posameznih pripadnikov romske skupnosti. To pa pomeni nevarno tveganje za posploševanje in stopnjevanje že desetletja prisotne slabšalne stereotipizacije Romov kot »varnostnega problema in nadloge«, kar vodi le v stigmatizacijo, dodatno diskriminacijo in celo rasizem, posledično pa v nadaljnje zapiranje Romov v njihove »gete«. Na ta način problemov seveda ne bomo rešili.

Medtem ko so na primer v Prekmurju v romskih naseljih že zdavnaj uredili osnovno infrastrukturo, kanalizacijo, dostop do čiste pitne vode, elektriko, na Dolenjskem tega marsikje še vedno ni, kakovost bivanja in sanitarne razmere so nedostojne. Podobno velja za izvajanje socialnih in izobraževalnih politik v sodelovanju z Romi, ki je zahtevno, a prav tako ključno za opolnomočenje (mladih) Romov samih in izhod iz začaranega kroga revščine ter socialne izključenosti.

In tudi to je del manjkajočega konteksta, ki bi pomagal bolje razumeti tako vzroke odklonov kot tudi potrebne ukrepe različnih (ne)vladnih organizacij v občinah jugovzhodne Slovenije. Drugi, nič manj zahteven del konteksta pa je, četudi se sliši kontroverzno, preseganje anticiganizma, ki govori o tem, kakšna sta percepcija večinskega prebivalstva in njegovo ravnanje z Romi. Tudi na tem področju bo treba še marsikaj narediti, kar potrjujejo že komentarji na družbenih omrežjih, ko gre za poročanje o »romski problematiki«.

Ko je koalicija lani zavrnila zakonski paket županov, ki bo zdaj ponovno na mizi, je obljubila alternativne, boljše ukrepe, vendar teh še vedno ni. In prav z odlašanjem vlada kritikom ponovno omogoča nespodobno nabiranje političnih točk na račun sobivanja z eno od manjšin.

Pritožbe in zahteve večinskega lokalnega prebivalstva gre vsekakor vzeti zares, saj bi samoorganiziranje razmere le še poslabšalo, morajo pa biti ukrepi strokovno dobro premišljeni in načrtovani v dialogu z Romi, ne pa mimo njih ali proti njim. Za predloge, ki jih je vložila NSi in sledijo lanskim predlogom skupine županov, tega ni mogoče trditi, saj temeljijo predvsem na kaznovanju na področju socialnih transferjev, kar bi zaupanje Romov do države le še dodatno načelo. S precej ostro retoriko zavračanja »mehkih ukrepov« glede Romov so se oglasili tudi poslanci SD, kar so nekateri poskušali interpretirati kot poskus reševanja problemov onstran političnih in ideoloških delitev, a pobude za zdaj niso šle ravno v to smer.

Vlada je torej pred resnim izzivom, saj glede na naraščajoče nezadovoljstvo med lokalnim prebivalstvom problematike ne bo mogla več ignorirati, pač pa se bo morala z njo začeti ukvarjati sistemsko in celovito. Rezultati se bodo pokazali šele čez leta. Ko je koalicija lani zavrnila zakonski paket županov, ki bo zdaj ponovno na mizi, je obljubila alternativne, boljše ukrepe, vendar teh še vedno ni. In prav z odlašanjem vlada kritikom ponovno omogoča nespodobno nabiranje političnih točk na račun sobivanja z eno od manjšin. 

Priporočamo