Republiški stanovanjski sklad je v soseski Novo Brdo zgradil 25 oskrbovanih stanovanj, ki so namenjena starejšim od 65 let. Ko je sklad stanovanja dal na javni razpis, je sprva prejel le 21 prijav. Po podaljšanju razpisa za tri tedne je na naslov sklada prišlo še devet prošenj.
Nizko število prijav je presenetljivo, saj je sklad za preostalih 473 stanovanj na Novem Brdu, ki jih je na najemniški trg dal februarja letos, prejel več kot tisoč prošenj in je o dodelitvi posameznih stanovanj moral odločiti žreb. Tudi zato, ker v vrsti za oskrbovana stanovanja Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana trenutno čaka 41 Ljubljančanov, bi pričakovali, da bo republiški sklad na razpis za svoja stanovanja prejel vsaj kaj več prijav.
Zakaj je bil odziv starejših relativno boren? Najverjetneje gre za splet več dejavnikov. Prvi je zagotovo višina najemnine. Medtem ko najemniki oskrbovanih stanovanj v lasti ljubljanskega sklada za kvadratni meter odštejejo dobrih 5,6 evra neprofitne najemnine na mesec, bo najemnike republiškega sklada kvadratni meter oskrbovanega stanovanja stal okoli 9 evrov. Republiški sklad nima neprofitnih, temveč tako imenovane stroškovne najemnine.
Drugi razlog utegne biti velikost stanovanj. Na ljubljanskem skladu, ki ima z oddajanjem oskrbovanih stanovanj nekaj več izkušenj kot republiški, pravijo, da si prosilci največkrat želijo enosobno oskrbovano stanovanje z balkonom. V njihovem fondu oskrbovanih stanovanj ta v povprečju merijo okoli 35 kvadratnih metrov. Najmanjša oskrbovana stanovanja na Novem Brdu, ki imajo poleg bivalnega prostora še eno sobo, pa merijo slabih 43 kvadratnih metrov.
Na skladu so sicer zadovoljni z odzivom starejših in število prijav pripisujejo dejstvu, da so oskrbovana stanovanja namenjena starejši populaciji, ki se težje odloča za menjavo okolja in večje spremembe. To je bil zagotovo eden od pomembnih dejavnikov. A prav zato, ker je selitev za starejše tako težka, bi ti potrebovali več časa, da se odločijo, ali naj kandidirajo za oskrbovano stanovanje. Tokrat so imeli na voljo le šest tednov, da so preučili, ali izpolnjujejo razpisne pogoje, se seznanili s tem, v kakšno okolico bi se preselili, preverili, ali imajo dovolj denarja za plačilo varščine in redno poravnavanje mesečne najemnine s stroški ... In o tej odločitvi so morali biti res prepričani, če niso hoteli izgubiti nekaj sto evrov. Republiški sklad je namreč prijave obravnaval le, če so kandidati plačali 500 evrov kot garancijo za resnost prijave. Če bi si, potem ko je že oddal prijavo, prosilec premislil in recimo sklenil ostati v trenutnem domu, bi sklad mirno lahko zadržal 300 evrov od navedenega zneska.
Čeprav je bil razpis javen ter enostavno dostopen na spletni strani republiškega sklada in njegovih družbenih omrežjih, se je treba vprašati, ali je informacija o razpoložljivih javnih oskrbovanih stanovanjih dosegla dovolj širok krog starejših. Oziroma ali bi za razpis izvedelo več starejših, če bi sklad novico o odprtem razpisu dalj časa širil prek tradicionalnih medijev, upokojenskih društev ali na kakšen drug »nedigitalen« način. Izjemno bi bilo, če bi se starejši lahko obrnili na urad, kjer bi brezplačno na enem mestu dobili ažurne in preverjene informacije o razpoložljivih stanovanjih tako republiškega kot vseh lokalnih skladov, kjer bi jim strokovnjaki pomagali izpolnjevati vloge, kjer bi dobili tudi informacije, kje in kako pridobiti subvencijo najemnine ali enkratno pomoč, če bi se znašli v finančni stiski, in kjer bi se seznanili tudi z drugimi opcijami, kako rešiti svoj stanovanjski problem. Takšnega javnega servisa se navsezadnje ne bi branili niti precej mlajši od upokojencev.
