Že nekaj let pa se pojavljajo tudi glasovi založnikov, predvsem manjših založnikov, ki trdijo, da je sejem predrag, da ne zmorejo stroškov, da preveč stane celo elektrika. Lani je o tem pisala Maja Megla, letos pa je zakrožilo pismo Pie Nikolič, ki je popisala svoje veliko razočaranje, ki ga je doživela kot koordinatorka dogodkov na glavnem odru. »Že hitro se je izkazalo, da moja želja po sledenju standardom kvalitete ni tisto, kar je gonilo organizatorjev. Koordinator odrov namreč ni kurator ali kustos, daleč od tega. V resnici je to nekdo, ki mora v najbolj udarne termine postaviti dogodke založb z največjimi stojnicami na sejmu, ostale pa postaviti okoli tega, so mi zabičali. Predlog, da bi spremljevalno dogajanje prijavili na kakšen razpis, dogodke pa potem dejansko kurirali in sodelujoče za nastope tudi plačali, je bil večkrat zavrnjen,« je zapisala v pismu z željo, da se o tem odpre javna razprava.

Foto: Luka Cjuha
Knjige med diskontom in piedestalom
Danes se za širšo javnost odpira Slovenski knjižni sejem, za mnoge osrednji založniško-knjižni dogodek v državi. V državi, ki knjige slavi kot največji nacionalni zaklad. Sejem že nekaj let poteka na Gospodarskem razstavišču v velikih halah, kjer občasno razstavljajo tudi mačke, kamping opremo ali pa se v njih zabava velika mestna ljubljanska družina. V prostorih v času sejma dopoldan neznosno odmeva otroški trušč, ko zagnane učiteljice slovenščine na sejem pripeljejo razrede učencev. Popoldan je na sejmu kaotičnost splošne populacije, ki brska za knjigami z najboljšimi popusti, tako mimogrede prisluhne kakšnemu pogovoru na odrih v kotih, za umirjeno brskanje pa je najbolj primerna ura pred zaprtjem.