Treba je priznati, da je bila Žibertova izjava zelo premišljeno poantirana: njegov odstop je bil zapisan kot nepreklicen, torej brez vsakršnih če-jev ali ponudb odstopa, saj je želel z odstopom razbremeniti stranko SD. Med vrsticami je tudi obračunal z ministrico Švarc Pipan, ki ji je v odstopni izjavi očital, da želi z dejanji zadnjih dni prikriti svojo odgovornost. Toda bolj bistven pomen te odstopne izjave je bil v neposrednem pritisku, ki ga je stranka SD s tem naložila na Švarc-Pipanovo in še bolj na premierja Goloba. Prva preprosto ni imela več izgovora, da ne bi odstopila s položaja; še v ponedeljek zvečer ga je namreč zgolj ponujala, a na zelo čuden in docela nepojasnjen način, s kopico odprtih vprašanj. Po nepreklicnem odstopu Žiberta se je tako predsednik vlade znašel na odprtem polju in preprosto ni imel več izgovora, da odstopa Švarc-Pipanove ne bi sprejel. Razlaga, da naj bi ministrica s svojim obstankom na položaju »pomagala« pri preiskavi afere, ni zdržala več racionalne presoje, kar so navsezadnje ugotovili že v Golobovi stranki, ko je eden vodilnih ministrov Klemen Boštjančič dejal, da ohranitev pravosodne ministrice na položaju morda že bolj škodi vsemu skupaj kot koristi.
Tudi Golobu je včeraj popoldan postalo jasno, da v dilemi, ali Švarc-Pipanova na položaju še koristi ali že bolj škodi razpletu afere, veliko bolj drži slednje. Afero je bilo namreč treba tudi politično zapreti in jo predati v polno razčiščevanje za to pristojnim institucijam. Državo so namreč v vmesnem času preplavili »izzivi«, ki čakajo na politične rešitve in nujen odziv operativne vlade; navsezadnje se mora novi pravosodni minister urgentno posvetiti problemu sodniških plač. Aferi Litijska je na političnem površju nepovratno potekel čas. Ministrici Dominiki Švarc Pipan pa tudi.
