Učne ure za novince v politiki, ki so na oder slovenske politike stopili aprila lani, je konec. Končno. Izgovorov, da je vsega kriva bivša politična garnitura, bo s tem čedalje manj, čeprav se je tretja vlada Janeza Janše v dveh letih, kolikor je trajal njen mandat, močno potrudila, da je s svojimi avtoritarnimi in neustavnimi izpadi naredila izdatno zalogo razlogov, na katere se bo lahko levosredinska vlada še dolgo sklicevala.
Absurdno je, da je Slovenija šele januarja dobila vlado, kakor so si jo zamislili zmagovalci volitev pred dobrimi devetimi meseci. Takrat (kako čas leti) smo sicer dobili petnajsto vlado relativno hitro, ker po volitvah ni bilo nobenega dvoma, kdo je zmagovalec in kdo poraženec. S tempom, ki sta ga narekovala stranka Gibanje Svoboda in zlasti predsednik vlade Robert Golob, so se ustvarjala visoka pričakovanja, da morda po več kot desetletju neuspelih projektov končno dobivamo levosredinsko vlado, ki bo operativna in učinkovita. V oblikovanje sijoče podobe učinkovitosti nove vlade je posegla opozicijska stranka SDS s potezo, kakršne še nismo zabeležili v sodobni politični zgodovini države. Zahtevati referendum o vladi oziroma o tem, kako se namerava organizirati, je svetovni unikum, a povsem legalen. Je pa morala Slovenija zaradi politične strategije SDS ponovno na volišča, kjer smo uprizorili nekakšno ponovitev parlamentarnih volitev. Janez Janša je tudi tokrat izgubil, a to njegove želje po oblasti po treh desetletjih vodenja SDS ni omajalo. To je kruta realnost, s katero moramo živeti.
Ob imenovanju prenovljene vlade se zastavlja vprašanje, komu so povolilni podaljški bolj koristili – SDS, ki skuša na vsak način, z vsakim političnim sredstvom in brezkompromisnostjo dokazati, da so levosredinske vlade popolnoma neučinkovite, ali novi politični sili, ki s pomočjo SD in Levice prevzema vse več vzvodov oblasti. Po referendumskem trojčku bi lahko ocenili, da je SDS pogorela na celi črti, pa vendar se je v tem obdobju tudi izkazalo, da podoba o učinkoviti in dobro organizirani vladi, ki jo skuša graditi Robert Golob, ni tako bleščeča. Nemir v zdravstvu, plače v javnem sektorju in vse bolj nadležni inflacijski pritiski v denarnicah prebivalcev Slovenije se grmadijo na plečih vlade, ki je ob tem napovedala še celo vrsto reform. Po tej plati bi lahko ocenili, da je SDS uspel manever zavlačevanja, ker se vlada še ni oblikovala za učinkovito spopadanje z nagrmadenimi težavami, ki smo jim priča. To je posredno priznal tudi premier Robert Golob, ko je v državnem zboru izjavil, da je SDS z referendumi blokirala vzpostavitev treh ministrstev, ki so ključna pri snovanju preobrazbe Slovenije. Zato ne presenečajo informacije, da se nekatera ministrstva še niso reorganizirala v skladu z novim zakonom o vladi, za nekatera celo iščejo sedež in ministrske pisarne, čeprav je od imenovanja vlade minila že – tak je občutek – cela večnost.
To dokazuje, da za aktualno levosredinsko vlado ni največja težava opozicija ali SDS, saj stranka kot taka, pod taktirko večnega vodje, ne preseneča, ampak so akutne klice nevarnosti za vlado Roberta Goloba v njenih vrstah. Zato se ob imenovanju rekonstruirane vlade sprašujemo, ali je levosredinska vlada osemmesečni premor, ki ji ga je omogočila SDS, dobro izkoristila za ustroj vladnega in državnega aparata za učinkovito izvajanje politik. Da vladajoča koalicija politično vendarle dozoreva, potrjuje preglasovanje veta državnega sveta, čeprav je sprva kazalo, da bo moral Robert Golob pri pomembni ustavni temi, to je tajnem sledenju za potrebe carine, prvič narediti korak nazaj. V koaliciji so (pa kar koli si mislimo o tem) poiskali pragmatično rešitev, s katero lahko večina mirno živi. S pragmatizmom v politiki načeloma ni nič narobe, dokler se vladajoči zavedajo, zakaj so bili izvoljeni. Upajmo.
