Povejmo naravnost in brez ovinkov, brez rokavic in diplomatskih zadržkov: izjava, ki si jo je privoščil srbski predsednik Aleksandar Vučić o »odvratnih Slovencih«, ki da so mu sredi palače Združenih narodov ob newyorški Vzhodni reki »nastavili past« in ki Srbiji »rušijo ozemeljsko celovitost države in sponzorirajo resolucijo o Srebrenici proti našemu narodu«, je najbolj odvraten politični sovražni govor, ki smo ga v sodobnih mednarodnih odnosih kadar koli in kjer koli slišali. To, da je včeraj ves slovenski politični vrh skočil pokonci ob tej izjavi, ne preseneča – drugačna reakcija na to in takšno izjavo bi bila napačna.
Srbskega predsednika, edinega resnega političnega vladarja v državi, ki je bila s Slovenijo še pred dobrimi tremi desetletji del skupne države, mnogi sicer ne jemljejo posebej resno. S skorajda že antološkimi in ponarodelimi izjavami, s katerimi obdeluje enkrat ene, drugič druge politične nasprotnike, s solzavimi javni nastopi, v katerih sporoča usodne novice ali se opravičuje, z ure in ure trajajočimi političnimi nastopi, s katerimi se seli z ene televizije na drugo … z vsem tem utrjuje predvsem podobo vladarja nekega »pašaluka«, v katerem ta nima nasprotnikov in kjer si lahko privošči, kar si želi – a vse skupaj je svetlobna leta daleč od podobe resnega evropskega politika. Toda tudi takšna domačijska politična folklora prestopi meje, ko začne obravnavati druge države; in če kdo, ravno Slovenci najbolje vemo, kam takšna govorica lahko pripelje. Kot rečeno, pred dobrimi tremi desetletji smo bili na srbskem tnalu sprva kot uporniki, ki so jih mitingaši na ustju dveh velikih rek sredi Beograda pošiljali v Filadelfijo, jih kasneje hoteli spametovati z mitingi v Ljubljani, na koncu pa so nam po slovenskih cestah s tanki jugoslovanske vojske sejali celo smrt.
Z besedami se v politiki ni dovoljeno igrati. Ne dobesedno, ne metaforično in ne v prenesenih pomenih. Vemo, kaj za Srbijo pomeni »gazimestanska« tragedija, imenovana Kosovo, kakšna nacionalna, predvsem pa politična travma je to, pa vendarle: tudi če to poskušamo razumeti (ne odobravati, da ne bomo narobe razumljeni), ne moremo tolerirati verbalnih sovražnogovornih, skorajda fašistoidnih izpadov o »odvratnih Slovencih«. Ko smo prvič slišali to Vučićevo izjavo, smo sprejemali stave, da bo, merjeno v urah, slednji kmalu prišel z opravičilom, seveda na način, da se ne bo zares opravičil – in natančno to se je zgodilo. Njegovo kasnejše pojasnilo, da je z izjavo o »odvratnih Slovencih« ciljal le na slovenske predstavnike na zasedanju varnostnega sveta OZN in da si o Slovencih kot narodu misli le najboljše, to zgolj potrjuje; opravičilo te vrste je kilometre proč od iskrenega. Da je s prvotno izjavo mislil resno, je potrdil že z naslednjim stavkom, da Slovenci »rušijo ozemeljsko celovitost Srbije in sponzorirajo resolucijo o Srebrenici«; z obtožbami o ogrožanju ali celo »rušenju ozemeljske celovitosti« smo se v teh prostorih enkrat že srečali in vemo, da se je končalo tragično, tudi z dogodki, kakršne v kolektivnem spominu izrisuje beseda Srebrenica.
V komunikaciji z Vučićem je treba sneti rokavice; na javni sceni in brez dlake na jeziku mu je treba povedati, da si takšnega sovražnega govora do Slovenije ne more in ne sme dovoliti in privoščiti. Nikoli in nikjer. Z verjetnostjo, ki meji na gotovost, trdimo, da sintagme o recimo »odvratnih Nemcih« ne bi nikoli uporabil, ker natančno ve, katere meje bi s tem prečkal. A Slovenija je v tem primeru, čeprav z njo po večini kriterijev sicer ni primerljiva, enaka Nemčiji. Tak diskurz z Ljubljano preprosto ni dovoljen. Je sovražen in je prepovedan. Pika. In ta načela so Vučiću dolžni predočiti ne samo tisti politiki, ki so danes takoj odreagirali na njegove besede, ampak tudi oni, ki ga v Sloveniji radi gostijo in danes o tem še molčijo.
