Reorganizacija direkcije za vode je bila sicer pričakovana, njena direktorica Neža Kodre pa je poudarila, da položaj zapušča iz osebnih razlogov. A dejstvo je, da te poteze sledijo dolgi vrsti spornih odločitev ter desetletjem neučinkovitega in netransparentnega delovanja. O tem pričajo zadnje velike protipoplavne investicije pred lanskimi zgodovinskimi poplavami: okoli 300 milijonov evrov vreden paket protipoplavnih projektov v sklopu evropskega mehanizma za okrevanje in odpornost. Direkcija je – uradno zaradi povečanja učinkovitosti in pospešitve projektov – velik del nalog pri pripravi projektov naprtila občinam, ki so izziv sprejele odprtih rok, da bi le pridobile denar za investicije.
Rezultat? Ne le da do danes ni bil dokončan še nobeden od predvidenih projektov – velika večina v dveh letih od sklenitve sporazumov ni pridobila niti gradbenega dovoljenja. Da so projekti obsojeni na neuspeh, je bilo v strokovnih krogih na tihem pričakovano. Kako naj namreč te projekte uspešno izvedejo občine, če pa jih ni sposobna izvesti niti direkcija, ki je organ, specializiran za protipoplavne investicije? Po dveh letih brez bistvenega napredka lahko verjetno sklenemo, da je bilo prelaganje nalog na občine nespametno ali pa naravnost podlo, saj bi se bivši direktor direkcije, ki je sklepal sporazume z občinami, moral zavedati nedefiniranosti, kompleksnosti in nemogoče časovnice projektov.
Slabo luč na dosedanje delo direkcije meče tudi način izvedbe investicij. Sprva na direkciji niso znali pojasniti niti, kako so občine, ki naj bi dobile evropske milijone, sploh izbrali. Očitno je bilo le, da je izbor potekal mimo kriterija območja pomembnega vpliva poplav, saj so se med izbranci znašle tudi občine, ki tja gotovo ne sodijo. Tragična podrobnost je, da so bili brez utemeljitve vnaprej izločeni projekti z območij, ki so jih lanske katastrofalne poplave najbolj prizadele – denimo projekti na porečju Drave, kamor sodi tudi reka Meža in v lanskih poplavah opustošena Mežiška dolina.
Sledilo je poglavje s primesmi absurda: večmesečni notranji revizijski pregled, kar v prevodu pomeni, da so zaposleni na direkciji več mesecev ugotavljali, kaj, zaboga, so s temi projekti počeli in kdo je sporne odločitve sprejemal. Revizijsko poročilo je sume nepravilnega delovanja in stihijskega razdeljevanja javnih sredstev le še okrepilo. Razkrilo je tudi vrsto nenavadnih pojavov od izginulih zapisnikov do manjkajočih evidenc. Bivši direktor Roman Kramer, ki mu je obremenjujoče poročilo naposled pripisalo odgovornost za sporne poteze, pa je skušal krivdo naposled vsaj deloma naprtiti na medtem preminulo sodelavko – ki menda na sestankih pač ni rada pisala zapisnikov.
Bivši direktor je direkcijo zapustil pred dvema letoma, še ta mesec naj bi jo zapustila tudi trenutna direktorica. A problem danes ostaja enak, če ne še večji: ta ista institucija z istimi uradniki ima trenutno v rokah še veliko večjo odgovornost in še veliko več denarja, natančneje 1,3 milijarde evrov za sanacijo vodotokov v prihodnjih petih letih. Dosedanje izvajanje sanacije za zdaj žal močno spominja na izvajanje investicij iz načrta za okrevanje: o sanaciji po dveh mesecih od prerazporeditve sredstev preprosto ni ne duha ne sluha. Kaj natanko je razlog, da smo si pridelali dvomesečno zamudo, še preden bi sanacijo dejansko sploh začeli, do danes nismo izvedeli. Na ministrstvu za finance vztrajajo, da je na potezi ministrstvo za naravne vire in prostor – slednji pa seveda trdijo prav nasprotno. Kakor koli, dejstvo je, da vladi doslej od 120 milijonov evrov, kolikor jih je od dobre milijarde predvidenih za sanacijo vodotokov v letošnjem letu, ni uspelo pogodbeno angažirati še niti centa. Sanacija se torej po enem letu od zgodovinske ujme realno sploh še ni začela.