Toplota ima temeljno fizikalno lastnost, da vselej in nezadržno prehaja iz toplejšega v hladnejše območje. Vedno bo prehajala, na to človek ne more vplivati. Tudi stene hiš in stanovanj toplote ne morejo zadržati. Toda nekatere stavbe vendarle ohranijo več toplote kot druge. Človek namreč dandanes zna in zmore vplivati na dinamiko uhajanja toplote. Zna jo učinkoviteje zadržati. Večina stavb, zgrajenih pred letom 1990, je brez primerne toplotne izolacije, in če doslej niso bile energetsko sanirane, so praviloma zelo potratne. Toplota uhaja skozi njihove zidove, okna in strehe. To danes zelo brutalno čutijo Velenjčani in Šoštanjčani, ki so jih vrtoglavi zneski na položnicah za ogrevanje pognali na ulice.
Njihov gnev pravzaprav korenini v skoraj dve desetletji starih obljubah režiserjev projekta TEŠ 6, ki so krajanom ob iskanju podpore za nov blok termoelektrarne zatrjevali, da bo imela vsa dolina zagotovljen tako rekoč zastonj vir ogrevanja. Toplota je bila odtlej v Šaleški dolini socialna dobrina. Do poceni dobrin ljudje po naravi ne gojimo pretiranega spoštovanja. V minulem poldrugem desetletju krajanom ni bilo treba varčevati pri ogrevanju. Nobene ekonomske prisile ni bilo, ki bi jih napeljala h gospodarnemu ravnanju s toploto. Človek, ki mu je pozimi v stanovanju vroče, ima načeloma na voljo vsaj dve enako učinkoviti možnosti, s katerima zniža temperaturo prostorov in poveča svoje udobje: lahko bodisi zmanjša temperaturo ogrevanja na termostatu bodisi na stežaj odpre okno. Z obema bo dosegel enak rezultat, a prva možnost bo hkrati blagodejno vplivala na njegovo stanje v denarnici, druga bo imela nasproten vpliv. Toda če je toplota poceni, je enostavneje odpreti okno.
Čeprav že vsaj desetletje poslušamo o energetski učinkovitosti stavb in energetski prenovi, sta bila v času poceni energentov in energije to le abstraktna birokratska pojma, ki jima marsikje niso posvečali pretirane pozornosti. Zagotovo so ju zanemarjali v Šaleški dolini. Manj kot tretjina večstanovanjskih stavb v tej dolini je danes energetsko prenovljenih. Ob smešno nizkih položnicah ni bilo potrebe, da bi tamkajšnji prebivalci kupovali draga moderna okna, investirali v novo fasado ali streho. Danes ta abstraktni pojem brutalno čutijo na svoji koži in v denarnici.
Tudi toploto, ki nas ne ogreje, je treba plačati. Čeprav imajo v Šaleški dolini najcenejše ogrevanje v državi, so visoki zneski na položnicah odraz zelo visoke porabe in izgub v dveh tretjinah energetsko potratnih stavb. Velenjčan, ki živi v 30 kvadratnih metrov velikem neobnovljenem stanovanju, porabi toliko toplotne energije, kot jo porabi družina v dvakrat večjem, a delno saniranem stanovanju.
Občinarji medtem znova niso dojeli lekcije, ki jim jo narekuje nova realnost. Problema so se lotili pri odpravljanju njegovih posledic, ne vzrokov; raje in več govorijo o subvencijah za že tako poceni ogrevanje, o energetskih dodatkih za najranljivejše in o znižanih cenah daljinskega ogrevanja kot o občinskem načrtu energetske prenove stavb in finančni pomoči občine pri tem. S tem znova dajejo potuho neučinkoviti rabi energije. Ta strategija se ni obrestovala v preteklosti in tudi v prihodnosti se ne bo. Kajti nedvomno prihajajo veliko težji časi.
Slovenija bo najkasneje leta 2035 nehala sežigati premog. Velenjski lignit je vir poceni toplote za to dolino. TEŠ je edini vir ogrevanja za dolino. Tudi brez premoga lahko termoelektrarna proizvaja toplotno energijo, toda plin je bistveno dražji kot (domač) premog. Če občinarji vzrokov za vrtoglave položnice ne bodo začeli obvladovati danes, jih bodo čez manj kot desetletje razjarjeni občani odnesli iz njihovih pisarn, kajti tedaj si bodo toplo stanovanje resnično lahko privoščili le še zelo premožni.
Preberite tudi: V Velenju je ogrevanje skoraj najcenejše v državi
