So bila obdobja v slovenski zgodovini, ko smo se Slovenci kar naprej sklicevali in zanašali na svoje 'velike brate' z vzhoda in smo imeli zato tudi primerno močno vedo o njihovi kulturi – rusistiko.
Vrhunec tega smo dosegli med drugo svetovno vojno, takoj po njej pa z znanimi informbirojevskimi peripetijami globok padec, ki je bil sicer politične narave, toda s politiko vred smo nekako odrinili tudi vse drugo rusko, predvsem seveda sijajno rusko kulturo. Reč se z 'velikoruskim' napadom na 'maloruske' (kot jih po nekakšni tradiciji sami imenujejo) Ukrajince nadaljuje v današnje dni: naš odnos do slovanskega vzhoda ostaja v mnogočem zmeden in zahodnjaško zaznamovan. Zdi se, kot da izjemna rusistična tradicija z Miklošičem, Celestinom, Prijateljem, Kreftom, Brnčič Šermazanovo in številnimi drugimi ni imela več pravih nadaljevalcev.
Tovrstna depresija se je nadaljevala tudi skozi petdeseta leta, konjunkturistični študentski naval je popuščal iz leta v leto. Ko je študij rusistike vpisal Aleksander Skaza (1953), je študentska erozija bila celo že tolikšna, da je moral biti večkrat kar sam poslušalstvo na kakšnem predavanju, recimo pri starem Nikolaju Preobraženskem, ki je kot ostanek ruske aristokracije po oktobrski revoluciji pribežal v Ljubljano in je bil posebnež z neizogibno svežo vrtnico v gumbnici enako neizogibne pelerine. Tudi predaval je približno tako; rad je v predavalnico pod pazduho prinesel namizno svetilko, potem pa pripovedoval, kar se mu je zdelo tisti trenutek primerno – na božični večer na primer o svojih mladostnih ljubeznih. Mislim, da ga je oblast – kot aristokrata – sploh trpela samo zato, ker je res veliko vedel, ker je bil skrajno nenevaren in seveda zaradi splošnega pomanjkanja rusistov. V poinformbirojevskih letih so z ljubljanske slavistike postopoma odhajali njeni rusistični stebri (Kreft, Jakopin, Preobraženski, Brnčič Šermazanova), tako da je med redkimi na koncu obstal le še skoraj sveži asistent na katedri za rusko literarno vedo Saša Skaza.
Ta pa je z vso vnemo poprijel za delo in je moral zato toliko bolj garati. Hitro je sicer postal docent in profesor, toda razmere so bile zrele le za skrajne optimiste in tiste, ki so neomajno verjeli v smisel lastnega početja. Z velikanskim trudom je predavateljsko 'pokril' celotno tematsko področje rusistične literarne vede na ljubljanski univerzi, vzgojil generacijo nadaljevalcev prejšnjega izročila, organiziral nova in nova znanstvena srečanja in poskrbel za mnoge osebne stike med slovenskim in ruskim akademskim življem. Ker je sčasoma imel kar nekaj vrat tam odprtih, je še posebej na moskovsko univerzo osebno pospremljal niz ljubljanskih univerzitetnih učiteljev, dekanov in rektorjev. Ob dvestoletnici rojstva dvoje največjih poetov ruske in slovenske literature, Puškina in Prešerna, je na primer v Moskvi soorganiziral dvostranski znanstveni simpozij ter poskrbel za številno slovensko udeležbo na njem (precej značilno je takrat bilo, da so ga gostitelji povabili o tem govoriti na moskovsko televizijo, ne da bi mediji pri nas reč kakorkoli omenili).
Tega in podobnega se mu je v naslednjih desetletjih nabralo nič koliko – gledano in prešteto z vidika bibliografije Skazovih znanstvenih razprav – več sto. Leta 2000 so ga v tem smislu na osrednji ruski univerzi Lomonosova odlikovali z imenovanjem za svojega častnega doktorja (edinega od Slovencev po Miklošiču v skoraj dvesto letih). V smislu svojega temeljnega vodila – lepo-dobro-resnično – je v enakem smislu deloval tudi naprej. Še pred nedavnim je na primer ponovno izšel njegov obsežni prevod Spominov Nadežde Mandelštamove – in to z več kot sto stranmi avtorskega komentarja – s svojevrstnim leksikonom ruskih sodobnikov. Skaza je namreč vsa ta desetletja tudi eden temeljnih in najzanesljivejših informatorjev o sodobni ruski kulturi. To pa seveda sploh ni kar tako – tako imenovani 'zahod' je s svojo mislijo ob srečevanju z rusko revolucijsko in porevolucijsko renesanso (sijajno obdobje različnih 'izmov'!) na veliko vzcvetel. Brez ruskega strukturalizma, formalizma ali filozofije si danes sploh ni več mogoče predstavljati 'zahodne' misli, vključno z literarno vedo.
Je pa pač tako, kot so vedeli že stari Latinci – da ni nihče prerok v domači deželi. Zato ostaja tudi njegova devetdesetletnica v skromnem obrobju, pa čeprav gre za devet desetletij najodličnejše in najodgovornejše ustvarjalnosti.
