Najprej vendar majhen popravek. Esperanto ni »univerzalni« jezik, kakor mnogi zamenjujejo pojem »mednarodnega« z »univerzalnim« jezikom. Ideja univerzalnega jezika je filozofska ideja, najbolj znana pri Descartesu, Leibnizu, pri Komenskem in še nekaterih drugih filozofih. Zamisel »univerzalnega« jezika izhaja iz sicer pravilnega spoznanja, da človeški jezik – in to vsekakor velja enako tudi za esperanto – ni popoln v smislu filozofskih meril popolnega izražanja. Tako so imenovani, a že Platon je o tem razmišljal, zasledovali idejo, da bi zavestno oblikovali jezik, ki bi takim zahtevam v največji možni meri ustrezal. Nikoli pa ni prišlo do dejansko izdelanega jezika te vrste, saj so vsaj nekateri med filozofi nazadnje vendar odkrili, da je logičnost, natančnost in preprostost in doslednost v izražanju mogoče doseči le s čim širšim kontekstom, ne pa z dejansko že matematično strukturo jezikovnih prvin. Take »jezike« so pozneje v resnici izdelali računalniški programerji, a tudi tem so postavljene meje nepopolnosti, kar velja za vsako človekovo delo.
Mednarodni jezik tako ni in nikoli ni bil mišljen kot »univerzalni jezik«, pač pa kot jezik med narodi in njihovimi jeziki, kar pomeni, da esperanto obstoj narodov in narodnih jezikov predpostavlja kot izhodišče lastnega obstoja, kar denimo ne velja za koncept »svetovnega« jezika, ki izhaja iz evolucijske težnje po zmagi najbolj sposobnega, kakor je to Darwin videl v rastlinskem, predvsem še živalskem, a tudi v človeškem svetu. A kakor napaka pri Darwinu ni opažanje boja za obstoj, ampak absolutiziranje tega boja in ne zaznavanje vzporednega dogajanja v nasprotno smer, namreč kooperacije, pri človeku pa celo ljubezni v smislu evangeljske agape, ko bi tak boj na koncu nujno pustil pri življenju samo še enega zmagovalca, je enako tudi pri absolutiziranju vloge in uspešnosti vsakokrat kakega drugega »svetovnega« jezika. Tako tudi komunikacijski sociologi, psihologi, da ne rečem filozofi, težijo k mnenju, da je danes komunikacijsko vprašanje rešeno z močjo nekakšne svetovne angleščine, ki na Otoku gotovo ne velja za model dobre angleščine – ali pa raba računalniškega prevajanja pod stupidnim imenom »umetne inteligence«.
Napaka pa je tudi Zamenhofu pripisovati naivno vero, da bi njegov jezik bil vsaj močan, če ne kar glavni dejavnik miru. Ameriška državljanska vojna je na obeh vojskujočih se straneh uporabljala isto angleščino, pa ta ni prispevala k miru med Severom in Jugom ZDA. Tudi vse tri balkanske vojne so potekale če že ne v prav istem jeziku, pa vendar tako, da so drug drugega, zgolj jezikovno, z lahkoto razumeli, in tudi to ni obdržalo Jugoslavije, kakor je verjel kralj Aleksander I. Na Bližnjem vzhodu govorijo Judje in Arabci poleg materinščine tudi angleščino, in tudi ta nima nobenega vpliva na njihovo tudi siceršnje medsebojno razumevanje. Res pa je, da je pravičnost pogoj pravega miru, kakor beremo pri preroku Izaiju: »Delo pravičnosti bo mir, sad pravičnosti bo počitek in varnost na veke« (Iz 32,17). Esperanto je tako edina jezikovna rešitev, ki je obenem izpričano dosegljiva za vsakogar na Zemlji in je obenem edina res pravična, saj nikomur ne daje jezikovne prednosti, kakor tudi nikogar jezikovno ne zapostavlja ali celo preganja in podcenjuje, o čemer imamo tudi Slovenci debele romane.
In zadnje vprašanje z duhovitim odgovorom dr. Marije Zlatnar, da »pametni odneha«. To je navadno res. Kakor pa je tudi res, da modri vztraja v tem, kar ima za dobro in resnično, do konca. Tudi sam sem do skorajšnjega uspeha mednarodnega jezika vsaj toliko skeptičen, kakor sem skeptičen do obljub, da bi bilo na Zemlji iz zgolj človeških resursov mogoče vzpostaviti trajni in celoviti mir. Če je kaj resnično, dobro in pravično, je pri tem treba vztrajati, tudi če v tem eonu ni videti možnosti za širši uspeh. Francoščina je potrebovala okoli 800 let, da je postala uradno sprejeti jezik francoske nacije. Naša slovenščina, če računam od Brižinskih spomenikov, več kot tisoč let. Esperanto jih ima na grbi šele 138 – tako gledano, je njegova uspešnost vendar bajna.
Vinko Ošlak, Celovec
