Ključni problem je v tem, da so ljudje prepričani, da se lahko vsakdo vtakne v katerokoli stvar in da ima pravico reči karkoli (ker mora biti zagotovljena svoboda govora). Istočasno pa je isti posameznik postavljen v položaj, da na volitvah za štiri leta izvoli nekoga, o katerem praktično ne ve nič, saj ga ni imel priložnosti preizkusiti. Lahko je zgolj bolj ali manj nasedel njegovemu leporečju in gradovom v oblakih – tako kot naseda reklamam.
Ni torej bistveno, ali imamo neposredno ali predstavniško demokracijo (o čemer piše Janez Krnc pod tem naslovom v rubriki Pisma bralcev v Dnevniku, 20. 2.). Bistveno je, da imajo enako veljavo glasovi popolnoma nekompetentnih ljudi kot glasovi odgovornih državljanov. Pa niti to ni najhuje. Najhuje je, da volimo svoje predstavnike in »pastirje« (kot bi lahko povzeli Jezusovo priliko o čredi in pastirju) na podlagi popolnoma nepomembnih, obrobnih kriterijev – skoraj bi lahko bil eden izmed njih celo številka čevljev. Državljani-volivci smo hočeš nočeš čreda, ki jo mora nekdo voditi, sicer prej ali slej nastane kaos, družbeni razvoj pa stopica na mestu. Volitve so zgolj način, da zaradi zakonitosti statistike velika kvantiteta nujno prinese vsaj nekaj kvalitete.
Zato bi moralo obstajati strokovno telo – izpitna komisija (nikakor ne politično sestavljena), ki bi ugotavljala zlasti eno osebnostno lastnost kandidatov za predstavnike ljudstva ali voditelje: ali je ta človek demokrat »po duši« (kajti če je, bo poslušal tudi tiste, ki imajo drugačno mnenje). Psihologi imamo veljavne instrumente za preverjanje osebnostnih lastnosti. Nadaljnja pristojnost tega strokovnega organa bi bila imenovanje najprimernejšega kandidata za delovno mesto poslanca, ministra ali predsednika – vendar zgolj za poskusno dobo (denimo 100 dni, ali celo le 60 dni). Po tem obdobju bi bile obvezne volitve za potrditev ali zavrnitev imenovanega kandidata. Ljudstvo bi tako imelo priložnost v praksi preizkusiti njegovo primernost.
Vodenje države je namreč izjemno zahtevno delo, ki ga ni sposoben opravljati kar vsak politični povzpetnik, pa čeprav je bil izvoljen. Po drugi strani pa smo ljudje nenadoma vsi hudičevo pametni – vsakdo bi se vtikal v vse in imel o vsem svoje mnenje. Zanimivo je, da nihče ne pomisli soliti pameti kirurgom, pilotom, gradbenikom itd., a že pri izobraževanju se zdi, da ljudje mislijo, da vedo več od učiteljic in učiteljev.
Skratka: na podlagi strokovnih in osebnostnih preizkusov bi bil kandidat imenovan za kratko poskusno dobo, nato pa bi volivci odločili, ali ostane ali ne. Mandat tudi ne bi trajal zdajšnjih štiri ali pet let, ampak največ dve leti. Ob izteku tega obdobja bi se postopek ponovil: prijava (razpis), test (izpit), imenovanje za poskusno dobo in volitve. Tako bi se dejansko izbral prosvetljeni ali bolje rečeno demokratični diktator oziroma diktator v sistemu posvetovalne demokracije (Krnc).
Trdim, da bi se na ta način približali misli Karla Popperja, ki je obrnil prevladujoče vprašanje zahodne demokracije »Kdo naj vlada?« v »Kako minimalizirati škodo, ki jo lahko povzročijo slabi vladarji?«. Ključ je v tem, da jih je treba postaviti pod demokratični nadzor. Le če se ljudstvo lahko hitro znebi slabih vladarjev, lahko rečemo, da je vladavina dejansko v rokah ljudstva. Ta instrument – »povolitve« – je nujen, zato predlagam, da se obveznost volitev vnese v ustavo, da je niti diktator ne bo mogel spremeniti. Zato mora ustava določati, da se jo lahko spremeni zgolj na referendumu, ne pa z večino v parlamentu. Ko bo to uveljavljeno, se bomo lahko dokončno poslovili od predstavniške demokracije.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana
