Pravzaprav bi bilo smešno, če ne bi šlo za pokvarjenost in namerno pozabljanje ter spreobračanje dejstev, ko je policija v času njegove avtokracije s Hojsem, Olajem in Mahničem s solzilcem razganjala ljudi ter jih kaznovala z globami zaradi sendviča in branja ustave. »Prišel bo čas, ko bomo sodili tudi sodnikom!« in glas »Maščevali se bomo!« sta očitno dodatni sporočili celjskih strankarskih vernikov. Ko pa poslanec Žan Mahnič sodišče primerja z javno hišo, rekoč »iskati pravico na slovenskem sodišču je enako, kot iskati devico v kurbišču«, potem primitivnost in hujskanje navedenega dosežeta dno javnega nastopaštva. Hkrati pa se sprašujem, kako lahko tak poslanec in vsi ostali prejudicirajo odločitve sodišča glede krivde oziroma odgovornosti svojega vodje?
Ko se na ustavo izgovarjajo tisti, ki jo rušijo, moramo biti več kot pozorni. In ko nedovoljen shod pred sodiščem, kot »nezakonito zakonitost« skušajo zlorabiti na prozoren način vsi, ki jim je eno figo mar do pravne države, potem je to zanjo res žalosten dan. In nekateri s takšnimi stališči so, ne samo na ulici, temveč tudi v sistemu, na različnih položajih. In ti so še bolj problematični. Čeprav so bili denimo trideset let zvesti izvajalci SDS idej in ravnanj, so se sedaj »prilagodili« in tudi potuhnili. Nikoli se niso javno distancirali od svojega vodje. Uspešno pa razdvajajo družbo.
Nikakor ne gre podcenjevati tudi števila in starosti angažiranih v Celju. Kot se je dogajalo tudi leta 1930 in 1933, se številke lahko zelo hitro enormno povečajo. In se iz kakšne zakotne gostilne in ulice prenesejo na oborožene formacije ter na javna mesta. Govorica je enaka in ista. Laži, zavajanje, spreobračanje dejstev ter hujskanje.
Dodal bi samo še, da bi bilo zelo umestno, da se na takšnih shodih ne blati slovenske zastave kot simbola državnosti. Morda bi lahko spremenili en člen v ustreznem zakonu in ne dovolili sramotenja tega skupnega simbola.
Še nekaj o nostalgiji Janeza Janše glede »slovenske pomladi« izpred 30 in več let, ki jo poudarja v teh zimskih dneh in jo skuša z mobilizacijo pred sodiščem obnoviti. Vsa njegova pozitivnost, če jo je sploh kdaj imel, je že davno izginila v preprodaji orožja, pajdašenju z najbolj nazadnjaškimi akterji v družbi doma in v tujini, privatizaciji in številnih zlodelih, ki niso bila nikoli pravno sankcionirana.
Ne glede na izid te konkretne sodbe pa je vseeno tudi treba reči besedo ali dve o pravosodju, ki daje vtis, da je kar malo »izgubljeno«, ko gre za sojenje političnim veljakom ali oblastnikom. »Najlažja rešitev« pri delikatnih političnih zadevah je seveda »zastaranje«, procesno zavlačevanje in izogibanje odločitvam sodišča. In to vse velja tudi za kar lepo število odmevnih primerov ideološkega in političnega vzornika mnogih Janeza Janšo, ali pa še za kakšnega aktualnega politika.
Ampak če pustim ob strani pravne odločitve, ki so, kakršne pač so, ter so ogledalo družbe in časa, potem vseeno ni umestno zanemariti rušenja temeljev pravne države, resnih groženj in dejanj. Če vsega tega država ne zna registrirati, oceniti, povezati in rešiti, potem je nekaj hudo narobe. Pa ne mislim samo na javne shode, ki se izvajajo pred sodiščem. Mislim na oživljanje nacistične miselnosti, na avtokracijo ter oceno resnosti in nevarnosti položaja oz. predvidevanja dogodkov. Torej ne samo v zvezi s shodi, tudi na stadionih, ulicah, ali pred sodišči, kjer konkretno odgovorni pri policiji očitno zatajijo. Mislim tudi na oceno varovanja ključnih organov in institucij v državi ter celotnega stanja v družbi, ki se je očitno znašla na neki stranpoti razvoja. S podporo nasilju in nespoštovanju pravne države namreč ni napredka. In enako ne s toleriranjem dejanj ter njihovih nosilcev, ki so se v preteklosti že »izkazali« kot »uspešni« rušitelji oziroma destruktivni realizatorji. In če sedanja večinsko izvoljena oblast ni sposobna zagotoviti varnosti lastnih institucij, kako bo šele zaščitila državljane?
Miloš Šonc, Grosuplje
