Pred dnevi sem prišla v Berlin, Ervin, in tukaj je vse tako mrzlo! Ne gre za to, da ne delajo radiatorji v spalnici in v dnevni sobi, sploh ne! Zbežala sem iz Jurovskega Dola, ker tam ni delovalo centralno ogrevanje, in pristala v velemestu, kjer ne deluje niti eno telo, ki bi moralo žarčiti toploto. Ervin! To je izdaja! Obrnila sem se na klicni center nepremičninske agencije, rekli so, da bodo poslali esemes s terminom, kdaj pridejo pogledat in popravit, ampak do zdaj ni prišlo še nobeno sporočilo in noben termin, pa je ura že pol pet zvečer in ob pol petih zvečer je v Berlinu tema, noč in minus tri. Plus megla!
Malo mi že teče iz nosa, pravzaprav mi grozljivo teče iz nosa, sploh se ne ustavi, glavobol pa vztraja že tedne, mesece, zato sklepam, da ne šteje več. Zato pa bi moralo šteti pekoče grlo! Pojavilo se je ob zori in ko sem klicala na številko »urgentna popravila«, sem bila tako hripava, da je morala uslužbenka na drugi strani trikrat vprašati, ali prav sliši, na koncu je že skoraj vpila: »Ponovite, prosim, ime, priimek, rojstni datum, številko najemniške pogodbe …« Vse sem ji povedala, z izčrpavajočim naporom in z zlomljenim glasom, ona pa je ponavljala: »Nerodno, nerodno. Res vas ne slišim! Brez številke najemniške pogodbe ne moreva v sistem!«
Odložila sem slušalko in poslala elektronsko pismo s številko najemniške pogodbe. Uro in pol pozneje me je poklicala neka druga uslužbenka in rekla, da bodo poslali sodelavca, da preveri situacijo. »Preveri?! Tukaj je mraz!« Še danes, je rekla, vam bomo poslali esemes z natančno uro obiska. To je bilo ob desetih, zdaj je ura pet. Še vedno nihče ni poslal ničesar, kaj šele pomoči. Trije mrzli radiatorji v zimskem mrazu – a to ni urgentno?!
Joj, Ervin, ne me zafrkavat! Tudi moja oma pravi, da v spalnici ne potrebuješ radiatorjev; da je dobro za zdravje, če spiš na mrzlem. Okej, kaj pa dnevna soba?! Jaz v dnevni sobi delam; to kolumno, to, prav to, kar zdaj bereš, če bereš, in ziher bereš kje na toplem in na komot, za kakšno fino mizo s kaviarjem in cimetovim čajčkom s pomarančo, ej, dragi moj, razumem, da se je fino svaljkati ob novicah, jaz pa pišem na mrzlem kot kakšna prekleta arestantka! Moja oma, ja, ona promovira mrzlo spanje, kajti ona je utelešena svetloba, ki žarči toploto tudi miže, ampak, Ervin, srce, koliko takih teles imamo?! Moja oma je ena sama in malo jih je takih, ki bi ji lahko bili podobni. Jaz imam recimo še poleti podplate in dlani mrzle kot visokogorske izvire in včasih prav težko verjamem, da tudi v mojem prsnem košu utripa srce, ki je izpričano toplo, da ne rečem vroče, in za katerega pravijo, da v moje telo poganja toplo, vročo kri, v vse kotičke mojega telesa, brez diskriminacije, kajti za eno tako srce in za eno tako telo je diskriminacija v resnici kontraproduktivna.
Razumeš, kaj ti hočem povedati, Ervin, duša?
Napisati morava ljubezensko pismo za Francesco Albanese, zdaj takoj! Predlagam, da začneš ti, ker ti znaš biti tudi smešen. Vsa ljubezenska pisma so smešna. Ne bi bila ljubezenska, če ne bi bila smešna. To je seveda citat Álvara de Camposa, kar je drugo ime za Fernanda Pessoa, psevdonim, medtem ko jaz mislim, da mora biti najino ljubezensko pismo podpisano z najinimi pravimi imeni in priimki. Mislim, no, ko skuša človek brez napake izgovoriti tvoj priimek, se mora prijeti za srce, kar v resnici velja za vsako manifestacijo ljubezni, a obenem gre vendar za tako preproste stvari. Za jasnost, recimo, za dejstva. Za odkritosrčnost in za odpor sprenevedanju.
Naš travnik, Ervin, ta mehka krajina med sadnimi drevesi, ki spomladi diši po rožni vodici iz brezcarinske prodajalne, »duty free«, je danes zamrznjeno minsko polje, beng, paf, špljesk, prestreljeno s krtinami in brezni. Kamor koli se obrneš, padeš v luknjo, te pa se množijo kakor kunci … Zbežala sem iz Jurovskega Dola, ker tam ni delovalo centralno ogrevanje, in pristala v velemestu hladu. Hrepenenje po zemlji, Ervin, lakota po sadežih, jaz te reči poznam, voham jih in nosim s seboj na vsakem koraku, in ne zmorem več pogleda na ta naš travnik, Ervin, na to mehko krajino, ki je bila sadovnjak, zdaj pa je minsko polje, raztrgano na tisoče trupel, trupel otrok, trupel žensk, mojih om. Zebe me, Ervin, in čakam, da pride, kdaj pride, ta prekleti esemes?! Malo topline!
Kaj praviš?
Daj, Ervin, napišiva ljubezensko pismo za Francesco Albanese!
