Povedano drugače, mesti z zelo različnimi zgodovinskimi in družbenimi ozadji, ki ravno danes prevzemata častni naziv, bosta v prihodnjem letu poskušali pokazati, da kljub zapleteni – in pogosto tudi travmatični – dediščini tega območja, če raznovrstnih zagat sodobne stvarnosti niti ne omenjamo, vendarle obstaja nekaj takega, kot je skupna (evropska?) zavest, ki presega običajne puhlice o »povezovanju« ter »preseganju meja«.

To je pravzaprav precej ambiciozen cilj – in odgovor na to, ali je bil dosežen, tudi čez leto ali dve verjetno ne bo preprost ali enoznačen. Vseeno pa je osnovna usmeritev prava; navsezadnje je bila ambiciozna že odločitev snovalcev novogoriške kulturne prestolnice, da bodo k njeni izvedbi kot enakovredne partnerje povabili tudi sosede. To je bila gesta, ki so jo nekateri morda videli kot pretirano velikodušno, spet drugi kot pretežno pragmatično – vendar pa je brez dvoma izkazovala sposobnost smiselnega, širšega pogleda, ki se sicer zaveda izzivov tovrstnega sodelovanja, a se ob tem ozira predvsem v prihodnost. In tako držo odraža tudi uradni program prestolnice, ki so ga podrobneje predstavili v teh dneh: ta sooča premisleke zgodovine tega okolja, zapuščino velikih osebnosti, kot so slikar Zoran Mušič, arhitekt Edvard Ravnikar in psihiater Franco Basaglia, a tudi prispevke številnih uglednih sodobnih ustvarjalcev in gosto tkivo različnih dogodkov, ki segajo od umetniških in skupnostnih do ekoloških ali kulinaričnih vsebin. Seveda do njegovega oblikovanja ni prišlo zlahka, menjali so se direktorji zavoda, zadolženega za organizacijo prestolnice, na majavih nogah je bila finančna konstrukcija programa, potrebnih je bilo tudi nekaj infrastrukturnih naložb, ki bodo ponudile prostor posameznim projektom, a bodo obenem trajnejša pridobitev za mesto; toda z nemalo truda vseh vpletenih, tudi občine in države, se je sestavljanka – kakor se zdi – nekako izšla.

Prav tako je program, najverjetneje tako iz vsebinskih kot produkcijskih razlogov, vseskozi ostajal zvest izhodišču, da se ne bo naslanjal na razna zveneča gostujoča imena, temveč se bo osredotočil na pristno produkcijo tega območja oziroma umetnike, ki iz njega izhajajo – in njegova končna podoba, kljub občasnim kritičnim pripombam o površnem vključevanju nekaterih lokalnih ustvarjalcev in ustanov, temu tudi sledi. Podobno velja, vsaj na slovenski strani, za spremljevalni program, precej drugače pa so si spremno ponudbo zamislili na italijanski: deželna oblast je prestolnico prepoznala kot priložnost za večplastno promocijo (in revitalizacijo) regije, zato so poskrbeli še za nekoliko bolj »trendovske« dogodke. Tako bodo v Gorici kmalu odprli veliko razstavo del Andyja Warhola, med drugim pa napovedujejo tudi vrsto koncertov svetovnih glasbenih zvezdnikov; ta »prestiž« je mogoče razumeti kot dobrodošlo dopolnilo (ne pa recimo konkurenco) uradnemu programu, ki pa se od njegove temeljne naravnanosti vendarle odmika. Vprašanje, kako glasno bodo zvenele misli o sodelovanju in »brezmejnosti«, tudi zato ostaja še odprto.