Ob vsem sprenevedanju novinarskega ceha (čast izredno redkim, večinoma upokojenim novinarjem) me je presenetila odkritosrčna izjava na koncu poročila Karmen Švegel v drugi jutranji kroniki 19. septembra: »ZDA so se doslej skušale oddaljiti od napada, a so o njem, sicer le nekaj minut prej, bile obveščene. Izraelu tudi tokrat obljubljajo podporo.« To je bilo edino poročanje o krivdi Izraela in ZDA, v vseh drugih se novinarji držijo »varno« ob strani in čakajo.

Vse to samo dokazuje, da je svet izgubil občutek za krivdo ob nemočnem opazovanju dogajanja na kriznih žariščih sveta, mi v Sloveniji pa mislimo, da smo varni pod »dežnikom« Nata. Nismo. Ko bo interes Amerike in Izraela utišati nekoga, se bo to zgodilo, na hitro in brez bolečin za okolico. Akcija z eksplozivnimi govorilnimi napravami nam to jasno napoveduje, obstajajo pa še mnogo bolj sofisticirane metode. Ampak trenutno se v Sloveniji ne moremo zmeniti niti okoli tega, kaj je naš nacionalni interes, zato je nično upanje, da bi začeli razmišljati realno človeško, z empatijo do vsakega živega bitja in se boriti za mir. Vsaj večina.

Nisem zdravnik, a imam dobre občutek za realne težave, več kot tri tisoč ranjenih v Libanonu bo tudi za Slovenijo »priložnost« da se izkaže, gotovo bomo prevzeli del težkih invalidov.

Nekje sem našel misel, ki pravi: »Katarakt je tretji najpogostejši vzrok za slepoto, religija in politika sta prva dva.« Ali smo res obsojeni na slepoto?

Srečo Knafelc, Krvava Peč