Po vstopu v članstvo Unije (maj 2004) je neoliberalizem v Sloveniji dobil status uradne ideologije. Ob tej priložnosti politiki javnosti niso predstavili negativnih sprememb, ki jih v delovanje države in položaj prebivalstva prinaša ideologija neoliberalizma. Uresničevanje načela vitke države je prineslo spremembe v delovanju javnega sektorja. Skupni imenovalec je bila slabitev vloge javnega sektorja zaradi privatizacije in odločilnega vpliva trga. Zakonodajna in izvršilna oblast svojega ravnanje nista prilagodili spremembam, ki jih prinašajo dejavniki (D, L, P) neoliberalizma. Država se uradni ideologiji Unije resda ni mogla izogniti, vendar bi morala sistematično ukrepati za omilitev njenih negativnih vplivov na raven blaginje prebivalcev. Tega pa ni storila.
Izstopajo področja oskrbe starejših prebivalcev, šolstvo in zdravstvo. Domovi za ostarele prebivalce (DSO) imajo nerešljive probleme zaradi pomanjkanja delavcev vseh profilov. Kljub velikemu številu (1000) prostih postelj mnogi prebivalci, potrebni domske oskrbe, čakajo na sprejem. Zaradi pomanjkanja delavcev so podobne razmere v šolstvu. Na vsaki šoli manjkata povprečno dva učitelja, največ za predmete matematike, fizike, tehnike in računalništva. Skupno manjka kakih 1000 učiteljev. Nič boljše niso razmere v zdravstvu. V tej dejavnosti manjka kakih 1000 zdravnikov in več kot 3000 medicinskih sester ter babic. Sistemu neoliberalizma res ne moremo pripisati nesistematičnega delovanja, saj je deficit delavcev v obravnavanih dejavnostih javnega sektorja podoben.
Nerešljiv problemi pomanjkanja delavcev v celotnem javnem sektorju imajo skupni dejavnik. To je enotni plačni sistem, vzpostavljen pred poldrugim desetletjem. Leta dolgo je nemoteno sistematično razpadal. Zahtevnost del in nalog je bila »merjena« kar absolutno z plačno tarifo v evrih, namesto relativno v točkah. Razmerje plač med najnižjo in najvišjo plačno tarifo, ki je bilo prvotno 1:12, se je več kot prepolovilo. Po 15 letih je znašalo le 1:4,8. Dobesedno »odmrlo« je kar 25 plačnih razredov s spodnjega dela plačne lestvice, ker niso zagotavljali niti vrednosti minimalne plače. Sorazmerno so se znižale realne vrednosti plačnih tarif vseh še aktivnih plačnih razredov.
Pomanjkanja delavcev v javnem sektorju zaradi prenizkih plač ni mogoče pripisati sistemu neoliberalizma, temveč zakonodajni in izvršilni veji oblasti. Neoliberalizem je sistem svetovnih razsežnosti in ga tudi Slovenija ne more zaobiti. Vsakokratna oblast pa ima pristojnost in dolžnost, da omejuje negativne učinke sistema neoliberalizma, saj odločilno vplivajo na raven materialne, družbene in okoljske blaginje prebivalstva. Razpad plačnega sistema v javnem sektorju je demonstracija izjemne moči neoliberalnega sistema in jalovosti predstavniške demokracije.
Neoliberalizem nezadržno poglablja prepad med revnimi in bogatimi ter povečuje neenakost na svetu. Sistem človekovih pravic in temeljnih svoboščin sistemu neoliberalizma predstavlja tujek. Legalno podporo ohranjanju takšnih razmer zagotavlja sistem predstavniške demokracije, ki vzdržuje (zunajparlamentarno) oblast političnih in gospodarskih elit. Odgovora na vprašanje, kdaj bo človeštvo v tunelu neoliberalizma ugledalo odsev luči, ki napoveduje izhod in konec polstoletne vladavine neoliberalizma, znanstveniki ne poznajo.
Ne smemo pa prezreti, da imajo gospodarji sveta, politične in gospodarske elite, na razpolago tudi eno najučinkovitejših orodij; to je vojna. Trenutno po svetu poteka kakih 50 vojaških spopadov, ki sicer (še) nimajo globalnih razsežnosti. Če bi se kaj takšnega vseeno zgodilo, bi se okovov neoliberalizma hipno rešili. Vendar bi bile za človeštvo posledice in cena takšne »rešitve« gotovo apokaliptične.
Janez Krnc, Litija
