Kakšen smisel ima vse to, zakaj bi vodili trgovinsko vojno, zakaj bi se skregali z zavezniki, zakaj bi grozili z ozemeljskimi težnjami? Morda zato, ker smo trenutno priča fazi demontaže, sesuvanja starega. V fazi razdiranja družbe pa imajo te poteze vseeno nekaj logike, ti politiki, njihova ideološka paradigma, ne poznajo pojma sodelovanje. Ne zanima jih integrativno pogajanje, v katerem dve strani poskušata poiskati dogovor za nekaj, od česar bosta imeli koristi obe. Sodelovanje je za njih nekaj negativnega, odraz šibkosti. Zmagaš lahko le v primeru, če druga stran izgubi, ne potrebuješ prijateljev in zaveznikov, potrebuješ sovražnike. Od Putina in drugih avtoritarcev dalje pa vemo, da je vzdrževanje zunanje nevarnosti, napetosti, občutka ogroženosti, prvi pogoj, da lahko v svoji državi počneš, kar si se namenil.
V spopadu med liberalno demokracijo in njenim neliberalnim, avtoritarnim nasprotjem se drugi del hrani z jezo in frustracijo; bolj ko grejo stvari slabo, več bo v družbi jeze in frustracij. To vsaj nekaj časa objektivno koristi avtoritarnim populistom. Pri čemer ni pomembno, da so lahko prav oni neposredno odgovorni, da so jajca vedno dražja, da rastejo cene avtomobilov in podobno. Vse skupaj spodbuja nezadovoljstvo in gnev, ki ga lahko podžigaš in z njim manipuliraš. Liberalni demokrati, ki se morajo tovrstnim populistom postaviti po robu, imajo težjo nalogo. Volivcem, ki jim ne zaupajo več, morajo dokazati, da so sposobni ponuditi konkretne in učinkovite rešitve za probleme, s katerimi se ljudje srečujejo. x Mladina
