»Bosanska kultura ni prevzela 'diktata subjekta' – razmerja, v katerem en subjekt, recimo oseba, določa drugi subjekt strogo po sebi – morda prav zaradi lastnega pluralizma … V kulturi, ki so jo ustvarile štiri enakopravne monoteistične religije in njihove posebne paradigme, v tem kulturnem kvartetu, v katerem me drugi nenehno potrjujejo, medtem ko tudi jaz nenehno potrjujem njih, 'močan subjekt' – tisti, ki vse, kar nagovarja, spremeni v pasivni objekt – ni mogoč. Islam, pravoslavje, katolicizem in judaizem so obstajale kot enakopravne monoteistične religije in sobivale kot kulturni kvartet. Medtem ko je bila vsaka zgledna v svojem obravnavanju tega, kar je nadnaravno, nobena ni drugih spreminjala v pasivni objekt. Vsaka je bila izjemna, a nobena ni bila najboljša. To načelo je poglobilo duhovnost vsake verske tradicije, ker je vsaka postajala ironična v odnosu do nadnaravnega in v odnosu do drugih ver.«
Ob številnih (milo rečeno) nestrpnih izjavah o Romih in na račun romske skupnosti na Dolenjskem, Notranjskem in v Ljubljani, ki so jih v preteklih tednih brezvestno širili/e nekateri/e slovenski/e politiki in političarke, med katerimi po svoji trdosrčnosti še posebej izstopa odgovor ribniškega župana Sama Pogorelca 'Po vodo greste lahko v Mercator ali Spar', se je v meni oglasila Karahasanova podvojena bosansko-ciganska identiteta, ki me spremlja skozi življenje. Moji prvi spomini na Rome in Rominje segajo v otroštvo v Bosni, kjer sem prihajala v stik z njimi na tržni dan v 15 kilometrov oddaljeni čaršiji. Spomnim se, da so me fascinirale zlasti Rominje, ki so »gatale« (prerokovale) iz dlani, slabo oblečeni in bosonogi romski otroci, ki so od mimoidočih beračili za denar, pa so se mi smilili. Ker nisem imela svojega denarja, sem od svojih spremljevalk izsilila, v večini primerov so to bile mama, nena ali tetka, da so jim dale kakšen dinar.
Nekaj desetletij kasneje sem kot raziskovalka pri Mirovnem inštitutu spremljala primer družine Strojan iz romskega naselja Dečja vas na Dolenjskem, ki se je na množično zahtevo drugih krajanov bližnjega Ambrusa bila prisiljena preseliti v nastanitveni begunski center v Postojni. Vlada Republike Slovenije je tako konec leta 2006 zahtevi »domačinov« ugodila in namesto da bi zaščitila romsko družino, ki ji je množica grozila z »masakrom«, poostrila nadzor nad organi pregona, ki imajo dolžnost preiskovati kazniva dejanja, ter se pričela ukvarjati z vzroki, ki so pripeljali do konflikta med marginalizirano romsko družino in ostalimi krajani, v spremstvu policije romsko družino preselila. Takratni evropski komisar za človekove pravice pri Svetu Evrope Thomas Hammarberg je preselitev označil za nesprejemljivo.
Iz tistega časa mi je najbolj ostal v spominu pokojni predsednik Janez Drnovšek, ki je pred prihajajočimi božičnimi prazniki Strojanovim želel podariti dva bivalna zabojnika, a je več sto domačinov blokiralo dostavo kontejnerjev, zato jih je Drnovšek poskušal prepričati z besedami, da »jih na Božič in Novo leto ne moremo tukaj pustiti, ker bodo zunaj, na mrazu umrli. Zaradi tega jim dajmo vsaj toliko pomagati, kot ljudje. Kot ljudje. A ste vi ljudje ali kaj ste?«
Ob branju prispevka z zgornjim naslovom v Dnevniku in na dnevnik.si o rezultatih zadnje ankete Vox populi, po kateri skoraj 55 odstotkov anketiranih ne bi imelo Romov za sosede, se sprašujem podobno kot pokojni Drnovšek: »Kaj je teh 55 odstotkov?« Kaj je 40 odstotkov anketiranih, ki za sosede nočejo migrantov, in kaj je dobra petina teh, ki za sosede nočejo muslimanov, med katere, po vsej verjetnosti, uvrščajo tudi mene? Morda celo moja otroka, rojena Ljubljančana? Resnično, moja podvojena bosansko-ciganska identiteta želi razumeti, ali ste ljudje ali kaj ste?
Jasminka Dedić, Ljubljana
