Omejena dolžina mojega zapisa mi dopušča zgolj zelo jedrnat odgovor na zgolj majhen izbor peščice netočnih in zavajajočih informacij, ki jih je ravno ga. Huskić Hočevar po njeno izraženo »očitno brez trohice premisleka zlila na papir«.
MOL je leta 2012 res še pravočasno predčasno prejela arhitekturno nagrado za t. i. »prenovo Kongresnega trga«, ko se še niso na okoliških zgradbah (Nunska cerkev, Kazina, Filharmonija itd.) in na tlakovanih površinah Kongresnega trga pričele pojavljati vse hujše razpoke ter posedki okoliških zgradb zaradi vse bolj očitnih hidrogeoloških posledic nepravilne in neodgovorne gradnje podzemne garaže. Tako imenovana »prenova Kongresnega trga« je bila namreč v resnici izgradnja podzemne garaže.
Očitno se je ga. Huskić Hočevar v bližnji preteklosti zavestno izogibala obiskom glavne ljubljanske tržnice in ogledom hudih posledic nestrokovne izgradnje Mesarskega mosta po zlorabljenih in oskrunjenih Plečnikovih načrtih. Zastrašujoči in boleči so namreč pogledi na zaradi te nepravilne gradnje povzročene posedke in hudo razpokane tlakovane pohodne površine predvsem okoli Semenišča ter Plečnikovih arkad, kakor tudi razpokanih fasadnih zidov, notranjih sten in starinskih fresk prečudovite baročne knjižnice v Semenišču itd.
Gospa Huskić Hočevar hvali znanje župana Zorana Jankovića, saj (na temo sežigalnice) navaja, da on dobro ve, da je Dunaj vetrovno mesto, da dim iz sežigalnice ne potrebuje potnega lista in prosto prehaja čez meje, da so okoli Slovenije postavljene številne sežigalnice, da bo dimnik ljubljanske sežigalnice tako visok, da bo segel nad inverzijsko plast tako, da se emisije, ki jih praktično ne bo, ne bodo zadrževale v kotlini, da smeti odvažamo v tujino, s tem dodatno onesnažujemo okolje, tam pa se z njimi ceneje ogrevajo drugi ljudje itd.
Če to drži, mi lahko potem pojasnite, zakaj bo navkljub navedenim županovim zagotovilom potreben nekaj sto metrov visoki, nad inverzijsko plastjo segajoči (ter poleg tega vsaj več desetin metrov globoko v globokem dnu barja temeljeni) nepopisno dragi, potresno obstojni dimnik, če torej praktično naj ne bi bilo škodljivih emisij pri sežiganju (letno preko 140.000 ton (!) gorljivih odpadkov iz vse zahodne ter osrednje Slovenije)? Mimogrede: med strokovnjaki je tudi hudo sporna dejanska višina ter debelina inverzijske plasti. Toliko o dimniku.
Naju z go. Arhar Štih pa ne skrbi in ne moti toliko samo po sebi sežiganje gorljivih odpadkov, kakor ravno zelo škodljive ter za zdravje mestnih prebivalcev ogrožajoče posledice nesmiselnih in neodgovornih možnih lokacij sežigalnice, spontano ter nestrokovno predvidenih v središču ali v neposredni bližini naše prestolnice. Pri izbiri lokacij sežigalnic je namreč treba predhodno strokovno ter tudi stroškovno analizirati vplivna območja nastanka, zbiranja, načina sortiranja in izločanja gorljivih ter negorljivih odpadkov, kakor tudi določiti njihove optimalne dovozne in odvozne transportne načine in poti. Sežiganje gorljivih odpadkov namreč ne pomeni njihove popolne odstranitve, temveč le njihovo delno prostorninsko redukcijo. Zatorej po sežigu odpadkov ostanejo ogromne količine lave in pepela, ki jih je naknadno treba deloma reciklirati ali deloma deponirati na za to potrebnih dragih ustreznih deponijah.
Z optimalnim načrtovanjem vplivnih področij, transporta, več ali manj centralne lege sežigalnice s pripadajočimi objekti ter ustrezne deponije se namreč lahko znatno znižajo celotni stroški tega najdražjega načina obdelave ter odstranitve teh odpadkov. Končno pa se nato na podlagi vseh teh strokovnih in stroškovnih analiz, kakor neobhodno tudi analiz vseh vplivov na okolje izbere in določi optimalna lokacija, način in vrsta sežigalnice.
Vendar pa domnevam, da bo naš župan, podobno kakor pri kanalu C0, mimo vseh vplivov na okolje ter prekomernih stroškov kratko malo obšel vse moteče strokovne zahteve in opozorila, kakor tudi veljavne zakone ter predpise.
Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom., Ljubljana
