Mislim, da je vse skupaj posledica kozmetičnega popravka liberalizma (v neoliberalizem). Menda si je ta popravek izmislil Hayek (in je menda celo dobil Nobelovo nagrado na področju ekonomije za to svojo pogruntavščino). Zatrdno vem le, da je bila eden glasnejših apologetov tega popravka Thatcherjeva, ki je priznavala samo posameznika (individuo), pogojno še njegovo ožjo družino, vse ostalo (grupe, družba) pa je bilo zanjo zgolj konstrukt (tistih, ki niso ravno z odprtimi rokami sprejeli te ideologije in so verjeli v človeka z veliko začetnico in v njegov vrednostni sistem). Osnovna ideja teh »kozmetičarjev« je namreč bila, da če bo vsak poskrbel, da mu bo (ekonomsko gledano) v redu, potem nam bo vsem na tem planetu v redu. Že zgolj tukaj gre za tragično poenostavitev, kot da so vsi ljudje zmožni poskrbeti zase, še bolj tragično pa je, kako se je ta ideologija lahko povampirila v usmeritev, da je tekmeca treba uničiti v skladu z izrekom, da »cilj posvečuje sredstva« (citat iz omenjenega pisma). Tekmeci pa smo itak vsi vsakomur (ker je priznavan samo posameznik – individua).
Tak način dojemanja sveta velja za današnji svet (prežema naš vsakdan). Zato so fenomeni, kakršni so v Srbiji (študenti), skoraj eksotika, ki pa se jo bo prej ali slej odrezalo (kakor neljubi poganjek na drevesu, ko ta raste tako, kakor mu je »ukazala« narava). Človek iz »boljšega« sveta si namreč domišlja, da mora narava njega ubogati (ne pa on naravo).
Ob tem zanikanju naravnih zakonitosti bode v oči predvsem dejstvo, da smo osebnostno nezrelim osebkom podelili enake pravice (in kar še spada zraven) kot zrelim osebam. Skratka: otroke obravnavamo v vsem kot zrele odrasle. Posledice videvamo dnevno: zaskrbljujejo nas vsi ti »čudni« pojavi med mladimi. Dve primerjavi iz narave: mlado drevo še lahko upogibamo, da bo raslo tako, kot želimo. Če tega ne storimo pravočasno, pa bo drevo zraslo po svoje, v nasprotju z našimi hotenji. Če nam »zraste čez glavo«, nam preostane le še žaga (mini likvidacija). In drugo: mladost je kot hoja po ozki brvi čez razbesnjeno reko (nasilja, stranpoti, vsega slabega). In mlada oseba bo bolj varno prečkala reko, čeprav bi bila ograja ob brvi iz trnja. Ali drugače: odrasli moramo biti ograja mladostniku, ko bo koračil čez reko, kjer je na eni strani otroštvo, na drugi pa odraslost.
V nečem pa avtor nima čisto prav: vodenje je hudičevo zahtevno delo, zato ne moremo reči, da volitve kaj rešujejo, da z izvolitvijo kogar koli izberemo lahko dobrega voditelja (ali pastirja, po Jezusu). Zato je bolje, da ga izbere po zahtevnem izpitu (preverbi) strokovno (ne politično) telo. Med drugim bo na tem izpitu tudi preverba, ali ima ta človek osebnostno lastnost demokrata (ali je osebnostno manipulant). Tako bi to telo izbralo (imenovalo) demokratično osebnost, ljudje pa bi ga po recimo dveh mesecih poskusne dobe potrdili ali zavrnili. Volitve bi bile obvezne, torej ne po štirih letih slabega vodenja, ampak že po dveh mesecih oziroma po poskusni dobi. Ljudje bi namreč točno vedeli, za kaj glasujejo (danes volijo nekoga, ki zna zidati gradove v oblakih). Nihče pri takem načinu ne bo ljudem vzel nobenih njihovih pravic. Priznati pa si je treba še to, da pretiravanje s pravicami in svobodo (govora denimo) vodi (po vsej verjetnosti) v kaos. Ljudje (državljani) smo vendarle čreda, ki potrebuje pastirja.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana
