Ob tem je na začetku foruma minister Matjaž Han še posebej poudaril: »Brez talentov, ki se bodo razvijali, ne bo niti profesionalcev, reprezentantov. Slovenija si ne more privoščiti, da izgubimo kakšen talent zaradi tega, ker starši ne bi imeli denarja za spraviti otroka v telovadnice, zato bomo v bodoče skušali pomagati staršem tudi z vavčerji, da bodo lahko vpisovali otroke v športne klube.« Ob vseh teh lepih besedah in obljubah je po moji oceni treba izpostaviti naslednje.
V »totalitarnem« socializmu smo lahko vsi otroci, ki smo imeli voljo in željo, telovadili ali trenirali katerikoli šport brezplačno in brez obremenitve staršev – torej smo imeli vsi enake možnosti za svoj nadaljnji razvoj in morebitno uvrstitev v člansko ekipo. Seveda odvisno od svojega talenta in zavzetosti za vadbo. Danes, v »pravičnem« kapitalizmu, je vse to na plečih staršev, kar pomeni, da so že na tej prvi stopnji nekateri otroci izločeni po nenaravni poti, ker njihovi starši zaradi prenizkih dohodkov pač niso v stanju nositi teh stroškov. Marsikateri (nevidni) talent je na ta način izgubljen že pred samim začetkom.
Na konkretnem primeru rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško, ki je sicer v veljavi šele od leta 2010, mora vsak član mladih selekcij plačati stroške treninga, kompletne športne opreme (žoga, dres, copati, trenirke) in morebitne udeležbe na kakšnem turnirju v tujini. Po grobem izračunu lahko to za kakšnega posameznika znese tudi do 1500 evrov na sezono. Ministrova zamisel, da bodo v bodoče skušali pomagati staršem tudi z vavčerji, v primeru RK Celje Pivovarna Laško, ob pokrivanju vsaj polovice te pomoči, pomeni kakšnih 60.000 evrov na sezono. Ne vem, če je pri nas kakšen športni klub ali društvo, kjer ne bi imeli enakih problemov, zato je ministrova zamisel, vsaj po mojem mnenju, bolj iluzija kot pa zadostna rešitev »vlaganja v mlade«.
Tudi če bi na tak ali kakršen koli drugi način rešili problem financiranja mladih selekcij, to ne bo pripomoglo položaju in stanju slovenskih klubov v Evropi. Večina najboljših igralcev v kateremkoli našem kolektivnem športu, izjema je ženski rokometni klub Krim, namreč že po nekaj sezonah doma zaradi boljšega zaslužka odhaja v bogatejše evropske klube. Takšen zgovoren primer je naša moška rokometna reprezentanca na SP 2025 v Zagrebu, kjer sta na spisku dvajsetih kandidatov le dva (ali 10 % vseh), ki trenutno igrata v slovenskem klubu.
Ob bornih 53 milijonih evrov, ki naj bi jih država letos namenila za slovenski šport, je edina rešitev v sredstvih, ki bi jih lahko športu prispevalo gospodarstvo. Minister Han je ob tem na omenjenem forumu v Zagrebu izjavil: »V velikih klubih so multinacionalke zaznale priložnost za promocijo in tukaj mora država kaj narediti tudi na davčnem področju, je pa seveda to neizmerno težko.« Eden takšnih velikih klubov je, vsaj bil še v bližnji preteklosti, RK Celje Pivovarna Laško, ki pa je po prevzemu Pivovarne Laško s strani nizozemske multinacionalke Heineken iz leta v leto bolj tonil v evropsko (pod)povprečje. Trenutno stanje v klubu dokazuje izpad (verjetno dokončni) iz evropske lige prvakov 2023/24 in hitri izpad iz tretjerazrednega evropskega tekmovanja v novi sezoni 2024/25. Glavni razlog za to je prav gotovo v tem, da Heineken ne kaže nobenega interesa za celjski rokomet, saj je njegova udeležba v klubskem proračunu le 15–20 odstotkov, medtem ko je bila Pivovarna Laško s svojimi kooperanti v najboljših klubskih časih pri tem soudeležena vsaj z 90 odstotki. In vse to ob dejstvu, ko imajo najboljši evropski rokometni klubi letni proračun 10–15 milijonov evrov, celjski klub pa 10–15 krat manj in trenutno celo 2–3 krat manj kot v letih 2003–2013 pod pokroviteljstvom Pivovarne Laško.
Da bi »morala država kaj narediti tudi na davčnem področju«, je že dolgo časa znano dejstvo. Poseben problem je, da so sponzorska sredstva že od leta 2006 obdavčena z 22% DDV-jem, kar pomeni, da mora pokrovitelj nekega kluba v vrednosti enega milijona evrov za to v državno blagajno prispevati kar 220.000 evrov. V konkretnem primeru je celjski klub v petih letih (2018–2022) uspel pridobiti okoli 7 milijonov evrov sponzorskih sredstev, pri čemer je država zaradi 22 % DDV-ja »kasirala« okoli 1,5 milijonov evrov, kar pomeni skoraj celoletni klubski proračun 2024 – ob tem, ko je klub od Občine Celje oziroma države isto leto prejel le okoli 100.000 evrov ali v petih letih komajda okoli 500.000 evrov. To pa pomeni, da je bilo v petih letih okoli milijona evrov čistega »dobička« države na račun celjskega rokometa.
Odgovorni v naši državi še do sedaj niso odgovorili in pojasnili podatka, ki je bil objavljen v TV oddaji Tarča 28. marca 2024 na TV SLO 1, da se je leta 2023 iz naslova športnega udejstvovanja in športnega posla v državno malho nateklo 330 milijonov evrov davkov in prispevkov, od tega pa nazaj športu le 46 milijonov evrov ali 14 % tega zneska. Po tem podatku ima država Slovenija absolutno korist od športa, namesto da bi bilo ravno obratno. Sramota, ki bi jo nekdo od odgovornih vendarle moral pojasniti.
Andrej Šušterič, Proseniško
