Osnovna ideja neoliberalizma je zamisel, da je vsak človek individua (posameznik), katerega osnovna »naloga« ali življenjski motiv oziroma cilj bi moral biti, da poskrbi za to, da mu je ekonomsko gledano dobro. »Izumitelj« te filozofije je bil Hayek, ki je za to dobil menda Nobelovo nagrado s področja ekonomije: če bo vsak poskrbel za svoj ekonomski status, da bo ta OK, nam bo vsem na tem planetu OK. Vsi bomo preskrbljeni, nobenih socialnih ali socialističnih ali humanističnih ali solidarnostnih ali … navlak ni treba. Dejansko je to nekakšna nadgradnja liberalizma, katerega osnovna ideja je bila, da bo čisto vse urejal trg.
In zdaj vidite, da vse skupaj temelji na ekonomiji. Najprej je bil kapitalizem, katerega ideja je bila proizvajati tisto, kar znam proizvajati ali delati (zato, da bo moje življenje imelo smisel). Nadgradnja te ekonomistične ideje je bil liberalizem: proizvajati ali delati tisto, kar trg (tržišče) rabi (troši, potrebuje, kar gre v promet). Neoliberalizem pa je vse skupaj še nadgradil s tem, da je poudarek ali edino merilo, da imam pri svojem delu (kar pač delam ali proizvajam) profit (ker sem individua in moram poskrbeti za svojo rit). Do sem je vse OK, je vse smiselno oziroma je to protestantska logika.
Potem pa je vse skupaj malo zašajtalo. Postala je logika, da če proizvajam ali delam ta svoj profit tudi na račun drugega ali drugih, ki se pač niso znašli in niso znali poskrbeti za svojo rit, pa bog pomagaj, ni frke. Če ilustriram še z mislijo Thatcherjeve, ki je zelo spoštovala in uresničevala to idejo individualizma. Ona sociološkega vidika človeka (da je človek tudi socialno bitje) sploh ni priznala. Družba, skupina somišljenikov, to je bil zanjo konstrukt, nepotrebna izmišljotina. Ona je priznala zgolj družino (pa še to z zadržkom), sicer pa je trdno stala na stališču, da je vsak človek individua in nič drugega (ne pa recimo del neke družbe). Ker družba, to ne obstaja!
Zdaj si boste znali razložiti dejstvo, da je v imenu profita legalno dovoljeno »povoziti« človeka (tudi zakonodaja je tako speljana, da če se nekaj odloči v imenu večjega profita, je ta profiter zaščiten, mali človek pa nemočen). Zavoljo tega si je bilo treba »izmisliti« neke korektive, neke »bremze« takih profiterjev. Najbolj znana »bremza« so človekove pravice in svoboščine (so pa še nekatere druge, manjše ali bolj specifične).
In zdaj pridemo do Trumpa in drugih bajno bogatih (drugih, ki so znali poskrbeti za svojo rit, recimo Elon Musk). Oni dojemajo vse druge ljudi, ki se niso znašli, kot šahovske figure. Zato bi Trump kar prestavil dva milijona Palestincev (ker so to šahovske figure in on jih lahko prestavi).
V nadaljevanju zapisa v rubriki N. N. pa ste omenili požar v Los Angelesu. Tudi to je krasna ilustracija, kako ti ljudje razmišljajo: ko bo planet zdrsnil v preveliko sranje, bomo pa odleteli na drug planet. In spet: naj te šahovske figure crknejo ali se podavijo na pogorišču tega planeta. Trump pa: naj te šahovske figure (pa četudi so za naše pojme bogati kot denimo holivudske zvezde) v Los Angelesu pocrkajo (se podavijo v tem opustošenju), mi gremo malo drugam (v Gazo – ker trenutno še ne moremo na kak drug planet). Musk pač še ni zrihtal svoje vesoljske ladje in še ni dovolj raziskano, kje bi bilo mogoče živeti življenje, kakršnega poznamo.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana
