Delci PM10 in PM2,5 so izjemno drobni, a izjemno nevarni. Nastajajo pri izgorevanju, tudi pri kurjenju lesa v pečeh, in ostajajo dolgo časa v zraku. V naše telo pridejo z vsakim vdihom, se zasidrajo v pljučih in najmanjši celo potujejo po krvi do organov, kjer povzročajo vnetja. So rakotvorni in dokazano prispevajo k srčno-žilnim boleznim, astmi, demenci in celo neplodnosti. Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da za te delce ne obstaja varna meja. Vsaka količina škodi.
V Sloveniji je zaradi onesnaženega zraka vsako leto kar 1400 prezgodnjih smrti – več kot desetkrat več, kot jih umre v prometnih nesrečah. Medtem ko zgražanje ob tragičnih prometnih dogodkih sproži vsesplošno razpravo in zahteve po ukrepih, umiranje zaradi onesnaženega zraka poteka tiho. Skrito. A zato nič manj resnično.
Največji vir teh nevarnih delcev niso tovarne, niti promet – temveč gospodinjstva. To dejstvo pogosto preseneti. Les je v naši zavesti naraven, celo zelen vir energije. A kurjenje lesa v zastarelih pečeh v resnici pomeni ogromne emisije delcev in drugih škodljivih snovi, kot je benzo(a)piren, ki je dokazano rakotvoren. Stanje je še posebej kritično na podeželju in v dolinah, kjer se zaradi temperaturnih inverzij zrak ne menja. V Loškem Potoku, recimo, so vrednosti onesnaženosti pozimi primerljive z vrednostmi v New Delhiju. In to ne zaradi industrije, temveč zato, ker v nekaj hišah kurijo v slabih pečeh ali pa kurijo neprimerno gorivo.
Ob tem pa sistemskega nadzora nad kurilnimi napravami ni. Po liberalizaciji dimnikarskih storitev nimamo več pregleda, katere naprave in v kakšnem stanju so v uporabi. Dimnikar, ki odkrito opozori na nepravilnosti, hitro izgubi stranke. Kdo bo naslednjič poklical dimnikarja, ki mu je ob zadnjem obisku na dom pripeljal inšpektorja? Verjetno ne le tisti posameznik, ampak ga ne bo cela vas – ali pa še tri sosednje. Ravno zaradi tega manka neodvisnosti in nadzora je bila liberalizacija dimnikarskih storitev resna napaka. Zmaga trga nad javnim zdravjem.
Seveda – za mnoge družine so drva edina cenovno dostopna možnost ogrevanja. Prav zato je nujno, da ukrepi za zmanjšanje izpustov niso represivni, temveč podprti s socialnimi politikami. Potrebujemo subvencije za sodobnejše naprave, podporo pri energetski prenovi stavb, dostop do kakovostnega in suhega lesa. Rešitev ni v prepovedih, ampak v kombinaciji podpore in nadzora.
»Drv ne damo«? Tudi zraka ne! Nedavna kampanja je jasno pokazala, kako hitro se lahko tehnična določba prelevi v čustveno politično bombo. In kako malo je potrebnega, da se širijo dezinformacije. Nihče ni predlagal prepovedi kurjenja lesa na splošno – šlo je za standard v novih gradnjah, v strnjenih naseljih. A ker politične volje po zagovarjanju ukrepa ni bilo, je praznino zapolnila panika. Na koncu pa to pomeni, da smo kot družba spet zamudili priložnost za premišljen korak naprej.
Kaj torej storiti? Najprej si moramo priznati, da imamo problem. Onesnažen zrak ni abstraktna kategorija – vdihavamo ga vsak dan. In čeprav se problem zdi preveč razpršen, obstajajo konkretni vzvodi, kot so prepoved prodaje slabih peči, nadzor nad nameščanjem naprav, sistemsko delovanje dimnikarjev, ciljane kampanje ozaveščanja in osveščanje o pravilih glede tega, kaj in kako smemo kuriti.
Ozaveščenost javnosti je trenutno nizka. Ljudje verjamejo, da največ onesnaženja prihaja iz prometa. A če ne razumemo izvora problema, tudi rešitev ne bo učinkovita. Mi bomo še naprej opozarjali na to tiho, a smrtonosno grožnjo. Zrak, ki ga dihamo, je naš skupni prostor. In nihče ne bi smel biti prisiljen izbirati med toplim domom in zdravim življenjem.
Nina Tome, Focus, društvo za sonaraven razvoj
