G. Marjan Šarec je, ko je 2017 kandidiral za predsednika Republike, na »peticije.online« 13. oktobra na mojo sugestijo podpisal poziv vladi (takrat Cerarjevi) k pristopu Slovenije k Pogodbi OZN o prepovedi jedrskega orožja (TPNW). Najdemo ga na 526. mestu med 1374 podpisniki. Peticijo smo bili spisali Neža Kogovšek Šalamon v imenu Mirovnega inštituta, Miroslav Gregorič, eminenca na jedrski varnosti in danes poslanec GS, in moja malenkost. Govorimo o pogodbi, ki je bila na pobudo gibanja ICAN (International Campaign to Abolish Nuclear Weapons) sprejeta 7. julija 2017 na sedežu svetovne organizacije s 122 glasovi, a brez onih s strani držav, ki posedujejo jedrsko orožje ali so z njimi formalno ali tudi ne povezane. Med slednjimi žal tudi Slovenija. ICAN si je s to iniciativo zaslužil isto leto Nobelovo nagrado za mir.
No, kot rečeno, Slovenija, ki je bila nekoč, v času Drnovška, sredi 90.let, skupaj s Švedsko in še nekaterimi drugimi državami pobudnica ideje sveta brez jedrskega orožja, k takratni pogodbi ni pristopila. »Smo proti vsakršni vrsti tega orožja,« je pojasnjeval predsednik vlade Cerar, »a dokler ga ima Severna Koreja in se mu ni pripravljena odreči, je težko pozivati ostale, da to storijo«. Ena od fraz, ki sodijo v anale sprenevedanja. Moral bi preprosto reči, tako kot obramboslovec Klemen Grošelj, danes evroposlanec: »Slovenija je kot članica zveze Nata del tako imenovanega Natovega jedrskega dežnika.« Vsaj pošteno bi izpadel.
Sicer je jedrsko licemerje že stalnica pri naših oblastnikih, ki upravljajo z zunanjo politiko. Po eni strani besedno podpiramo jedrsko razoroževanje – tako tudi tokrat ministrica Fajonova na pregledni konferenci v New Yorku o Pogodbi o neširjenju jedrskega orožja (NPT) – po drugi pa znotraj Nata, ki nanj stavi, ne storimo ničesar, da bi se mu začeli odpovedovati. Sodelujemo le tam, kjer so tudi ZDA in ostale pomembnejše članice zavezništva, tam, kjer jih ni ali vihajo nos, pa tudi nas ni. Smo zraven pri NPT, še nič nisem slišal o tem, ali bomo po 5 letih pristopili še k TPNW. Bojim se, da bo tako končalo tudi dolga leta že obljubljeno priznanje palestinske države.
In naš obrambni minister ni pri tem nobena izjema. Zato tudi tako vneto zagovarjanje našega članstva v Natu (Dnevnikov Objektiv, 30. 7. 2022), ki da je, po njegovem, namenjeno izključno obrambi svojih članic in mu moramo biti zato zvesti. Pa se takoj vprašam, ali v to res verjame in ali se mu zdijo mnenja tudi eminentnih poznavalcev geopolitike ter mednarodnih odnosov, pa ne samo domačih, celo iz samih ZDA, da zavezništvo služi predvsem zadovoljevanju strateških in drugih interesov ameriških administraciji, zgrešena, zavajajoča, neosnovana? Pa v zvezi z vojno v Ukrajini oziroma rusko agresijo na sosedo, ali Nato s svojim nenehnim širjenjem proti ruskemu ozemlju kljub nenehnim opozarjanjem celo lastnih strategov, da se s tem rušijo varnostna razmerja v Evropi, res ni v ničemer soodgovoren za ta konflikt? In sklepno vprašanje, spoštovani g. minister, boste zvesti podpisu, ki ste ga pred 5 leti dali na Poziv k pristopu Slovenije k Pogodbi OZN o prepovedi jedrskega orožja in storili vse na vladi, da se to končno zgodi, kljub pričakovanemu nerganju v Washingtonu in Bruslju? Ali pa boste raje pojasnjevali – podarjam vam odgovor – da takrat še niste vedeli o Natu toliko, kolikor veste danes, oziroma da ste bili nekoliko še mladostniško zaletavi in vam je danes žal za oddani podpis?
Glede Skandinavcev: prištevni so več ali manj tako kot mi, a nas je parlament najprej spravil na referendum in šele na osnovi izglasovanega izida pokrenil vse postopke za vstop v Severnoatlantsko zavezništvo, 66 % je bilo glasov za. Bi preverili znova po skoraj 20 letih izkušenj in spoznanj? Sam ocenjujem, da je oblasti v Stockholmu in Helsinkih zajela vojna psihoza, skorajda panika, pod stalnim pritiskom iz Washingtona in Bruslja, da ko bo Rusija obračunala z Ukrajino, se bo lotila še kake druge nečlanice Nata. Kaj si pa o tem mislita naroda, ne vem. Storili sta obe vladi in oba parlamenta prav to, česar ne bi smeli, prispevali k nadaljnji širitvi zavezništva in tako dodatno ojačali ruski občutek ogroženosti in tveganje po jedrskem odzivu. Si mislim, morda tudi iluzorno, da naši ljudje razmišljajo drugače in da če bi jih znova vprašali, ali ostanemo ali gremo iz Nata, bi tokrat prispevali k drobnemu, a sporočilnemu zmanjšanju vrst te organizacije in vlili nekaj upanja v prepotrebni proces detanta v mednarodnih odnosih. Kaj praviš, Marjan? Bi opravili eno tako posvetovanje?
Aurelio Juri, Koper
