Za večino je bila to nevšečnost, za nekoga, ki za preživljanje nujno potrebuje vozniški izpit, pa je to življenjskega pomena. Še pred zaostritvijo stavke je bilo za prosti termin na ljubljanski upravni enoti treba čakati mesec dni ali več. Zato je presenetila novica, da vsaj preproste zadeve, kot so prej omenjeni osebni dokumenti, v Ljubljani niso več stvar (pre)dolgega čakanja. Kot so pojasnili, je to zaradi »optimizacije« in deloma »digitalizacije,« predvsem pa zaradi plačilne »motivacije«, saj so se vmes uspešno zaključila pogajanja o novem plačnem sistemu, ki bo vsaj malo dvignil sicer še vedno borno plačano uradništvo. Moramo izpostaviti tudi načelnika, ki ima zaupanje sindikata, s katerim skupaj rešujejo skupne probleme.
Seveda, če si tujec ali če načrtuješ kakšen gradbeni projekt, boš še vedno imel malo manj sreče, če so tvoji načrti odvisni od hitrosti naših uradniških kapacitet. To velja predvsem za Ljubljano, kjer so postopki najbolj dolgotrajni, obisk upravne enote pa med občani vzbuja podobne občutke kot obisk zobozdravnika. Nismo prvič zapisali mantre, da naše glavno mesto raste, institucije pa ga ne dohajajo. Na drugi strani pa počasne institucije hromijo razvoj mesta. Država je »optimizirala« delo z zelo preprostim ukrepom: za vrsto zadev je ukinila krajevno pristojnost. Načelniki upravnih enot v soseščini Ljubljane poročajo, da se veča število uporabnikov, ki prihajajo iz drugih krajev, seveda največ iz glavnega mesta naše države. »Ukinitev krajevne pristojnosti« v prevodu tako pomeni: »Lahko greš tudi iz Ljubljane urejat zadeve.« In če greš lahko, potem res ni razloga, da ne bi.
Rešitev, da se težave centra izvozijo na periferijo, ima tudi druge posledice. Seveda decentralizacija, če je storjena zavestno ali z jasnim ciljem, ni nekaj napačnega. Če pa se izvede po sili razmer in priložnostnih rešitev, lahko decentralizaciji rečemo tudi – razkroj.
Ukinitev krajevne pristojnosti je vsekakor potreben in koristen ukrep za uporabnika. A ima tudi druge implikacije, ki morda niso tako nedolžne. Recimo, občina Velike Lašče, maloštevilna, a teritorialno velika, je razpeta nekje na gričih med Ljubljano in Kočevjem. Župan si že vrsto let prizadeva, da bi njihova občina prišla pod teritorialno pristojnost ribniške upravne enote, saj je storitev tam hitrejša in učinkovitejša. Da je njegova občina uradno pripeta na teritorij prestolnice, dojema celo kot zaviranje razvoja. Sploh pa Laščani tako in tako že zdaj za opravke praviloma izbirajo Ribnico. Velike Lašče so sicer del nekdanje občine Vič - Rudnik in da župan želi le to, da država sledi občanom, je seveda logično. A da je župan neke male občine rajši v sferi Ribnice kot v sferi Ljubljane, kot razlog pa navaja »učinkovitost«, je gotovo zgovorno in z vidika države morda malo zaskrbljujoče.
To je stvar države in je stvar občine, ki želi biti v državi glavna, a očitno njen pozitivni vpliv ne seže dlje od Škofljice. Župan je kot glavni argument za priključitev Ribnici omenil tudi to, da imajo z njimi skupno občinsko upravo. Ljubljana nima skupne uprave, tako kot malodane vse mestne občine v državi, kjer občine z več kapacitetami skrbijo za to, da se znanje in določene službe razpršijo. Ljubljanska »sfera« pa se tako ali drugače iz leta v leto krči.
