Na spletnem portalu vlade si država oziroma aktualna vlada želi izvedeti, kaj o volitvah in volilnih sistemih menimo volivci, zaradi katerih volitve in demokracija sploh obstajata. Moj predlog volilnega sistema za parlamentarne volitve je tako sledeč.
Predlagam, da se volitve izvedejo v okoli 100 geografsko določenih volilnih enotah, lahko bi to bile občine, v katerih živimo, a vemo, da jih je vsaj dvakrat preveč. Morda ob spremembah spremenimo tudi število občin na pol manj. Kandidati se predlagajo sami, lahko pa ob tem objavijo tudi, kdo jih podpira. Poleg poslancev se na državnozborskih volitvah istočasno voli tudi predsednik vlade, ki se tudi sam prijavi na razpis in išče podporo drugih oseb ali institucij ali društev.
Predsednik vlade sam izbere ministre, ki se prej javijo na javni razpis in jih preliminarno javno oceni tudi splošna in strokovna javnost. Pri tem igrajo pomembno vlogo mediji in ankete.
Politične stranke se registrirajo kot društva in za njihovo delo država zagotovi logistično podporo. Delujejo kot društva na področju razvoja političnega sistema in predlagajo politične odločitve parlamentu.
Poslanci imajo neposreden stik z volilci preko spletne aplikacije v kateri najavljajo odločitve, ki jih bodo morali sprejeti in dajejo te odločitve v presojo volilcem, tako da so njihove odločitve skladne z ljudmi, ki jih zastopajo in med katerimi živijo in imajo tam posvetovalne pisarne in so lahko tudi odpoklicani. Po obstoječi in predlagani novi zakonodaji bi lahko prav vse poslance izvolili iz istega kraja. In ne bi odgovarjali političnim strankam, ki ne predstavljajo vseh občanov, ampak nepomembno peščico oseb, včlanjenih v politične stranke.
Direktorja policije in NPU predlaga varuh človekovih pravic v soglasju s sodnim svetom.
Podobno s parlamentarnimi volitvami se uredijo tudi druge volitve.
Vse javne službe delujejo popolnoma transparentno, vsi dopisi in e-pošte so javno dosegljivi dokumenti. Izjema so le obrambni in obveščevalni podatki. Javni uslužbenci odgovarjajo z vsem svojim premoženjem za korektno in javno neškodljivo delovanje.
Obrazložitev morda sploh ni potrebna, pa vseeno.
Če je nekaj staro več stoletij, ni nujno slabo, lahko je vredno vedno več, kot denimo umetnost. A politični sistem s prevladujočim vplivom političnih strank je prestar in preveč slab in nevaren, da bi ga častili še naprej. Namreč, takšen sistem je podpisan pod obe svetovni vojni in pod vsemi drugimi vojnami in slabostmi, ki smo jim priča in ki počasi ugonabljajo ljudi in naravo. Tudi vse aktualne nevšečnosti izhajajo iz prav takšnega političnega oziroma volilnega sistema. Seveda ga politične stranke ohranjajo in le lepotno spreminjajo, kajti takšen sistem jim omogoča skoraj popolno ugrabitev države za realizacijo predvsem kapitalskih, prijateljskih, klientelnih ... koristi na račun objektivnih javnih koristi.
Predlagani način bi samodejno izločil iz politike in odločanja ljudi, ki so za javno dobro nekoristni in celo nevarni in obenem bi privabil ljudi, ki bi za en mandat bili pripravljeni konkretno kaj narediti za res javno dobro. Tako bi dobili dobro in prečiščeno javno upravo, dobro plačane javne funkcionarje, ki bi dobro in uspešno delali. Nesposobneži in koristolovci bi avtomatično odpadli.
Logično je, da demokratični vladar ne more in ne sme imeti svoje policije, saj bi to pomenilo garancijo za uspešno ugrabitev države – to sedaj obstaja in je ne le nelogično, ampak tudi tragikomično. Moramo vedeti, da pravosodni sistem ne more nikogar nadzirati in kaznovati, če ni policije, ki primere razišče in pripravi in ki je res neodvisna in strokovna. Z obvladovanjem policije sedaj politika obvladuje celoten pravosodni sistem, kar je tudi tragikomično in neposreden dokaz, da so s tem odprta vrata ne le nelegitimnemu, ampak tudi legalnemu okoriščanju, plenjenju.Predlagani način pa jemlje politiko samozvanim elitam in jo podružablja, vrača ji prvotni namen in smisel, da zastopa ljudi, ne pa osebnih, kapitalnih ali klientelnih interesov.
Za večino občanov bi tak nov politični, oziroma volilni sistem predstavljal veliko olajšanje, saj ne bi bili več deležni na momente banalne politične ikonografije, ki smo ji sedaj priča. Dejansko bi prišli do res novih obrazov, ki jih itak stalno iščemo in jih tudi volimo, z željo, da bi se starih znebili, kar pa nam ne uspeva ... Na vsebinskem nivoju bi politika prešla iz nivoja merjenja moči na nivo konkretnih težav in konkretnih rešitev zanje – to kar vsi najbolj potrebujemo in želimo in kar je veliko težje kot igrati rumeno politično ikonografijo.
Tako kot je pred osamosvojitvijo vodilna politična stranka sestopila z oblasti in ustvarila prostor novi ureditvi, je sedaj po treh desetletjih neuspehov in razočaranj čas, da se zgodi enako, torej da politika sama spozna, da takšna oblika delovanja nima več smisla in sama predlaga samoukinitev v tej pojavni obliki ter tako odpre vrata boljši organizaciji na tem področju. Je predlog naiven? Ali ni bolj naivno vztrajati v obstoječem sistemu in upati na bolje?
Bojko Jerman, Dolsko
