Zanimiva je razlaga Dnevnikovega kolumnista Jožeta P. Damijana pod zgornjim naslovom (15. marca) na to temo. Z marsičem bi se lahko strinjal, vendar pa bi želel dodati še nekaj svojih misli. Če pogledamo, kako delujejo stranke desnega spektra, vidimo, da kake notranje demokracije praktično ni. Vsi vemo, kako deluje stranka SDS, kjer se prav ničesar ne zgodi brez Janševega žegna. Vsakič, ko je on vodil vlado, so vse glavne resorje prevzeli njegovi vojščaki. Tem pravzaprav ni bilo treba niti napisati programov na podlagi vizije, saj je vse to namesto njih storil Janša. Verjetno je na to mislil Cukjati, ko je na enem od pogovorov dejal, da je Janša znal elegantno voditi svoje ministre.
Tak vzorec je prisoten tudi v tujini. Orban, ki je vzor Janši, dolgoročno škodi Madžarom, posredno pa tudi vsej EU. Trump, ki že leto pred volitvami usmerja svoje republikance, bo seveda na oblast postavil svoje najzvestejše zaveznike. Ker ti nimajo opozicije, izpadejo kot sposobni vladati svojim državam. Z nesramnostjo, lažmi, korupcijo jim to uspeva.
Eno od hib levo sredinskih strank je, da taki enostavno niso. Notranja demokracija obstaja. Totalitarnosti v takem obsegu, kot jo premorejo Janša, Trump, Orban in podobno, ni. Problem pa je, da se ne znajo dogovoriti.
Izvirni greh za vse to, kar se dogaja, je v volilnem sistemu. Ta omogoča šefom strank, da na ministrske položaje delegirajo svoje zveste pripadnike, ne glede na to, da ti večinoma nimajo nobenih sposobnosti in znanja. Če bi poslanci sprejeli zadnji predlog spremembe volilnega zakona, bi na površje prišle stranke z izdelanim programom. Šele takrat bi bilo smiselno najeti sposobne menedžerke ali menedžerje, za katere ni nujno, da so člani teh strank. Kljub večkratnim odločitvam ustavnega sodišča, da je treba volilni sistem spremeniti, se to ni zgodilo. Morda bi bila to tema superreferendumskega dne, da državljanke in državljani poslance v to prisilimo.
Zdravko Petrič, Kostanjevica na Krki
