Barry Wilmore in Suni Williams, astronavta ameriške vesoljske agencije Nasa, sta se po devetmesečni misiji, ki je bila sprva načrtovana le za osem dni, vendarle vrnila na Zemljo. Čeprav to ne pomeni najdaljšega neprekinjenega bivanja človeka v vesolju – ruski kozmonavt Valerij Poljakov je na postaji Mir preživel 437 zaporednih dni – so daljše odprave v vesolju običajno omejene na približno šest mesecev.
In kaj zato? Znanstvenike zdaj zanimajo posledice, saj imajo redko priložnost za takšne raziskave. Tako že merijo in spremljajo, kako se bosta Wilmore in Williams spet prilagodila gravitaciji ter kako je tako dolgotrajno lebdenje v vesolju vplivalo na njuno telo in navsezadnje duševno stanje.
Mar tega po vseh teh letih še ne vedo? Marsikaj so že dognali in odkrili, precej tega v laboratorijskih poskusih. Vseeno pa to nepričakovano dolgo bivanje v vesolju odpira nove možnosti za raziskave.
Kaj pričakujejo, da bodo dognali? Najprej je treba vedeti, da je glavni razlog za mnoge telesne spremembe, ki se pojavijo v vesolju, seveda pomanjkanje gravitacije. Zaradi breztežnosti med drugim upada gostota kosti in slabijo mišice, vključno s srčno mišico, saj se srce v vesolju ne »bori« proti sili težnosti. Količina krvi v telesu se tako zmanjša, pretok se spremeni. V breztežnostnem okolju se tekočine težje premikajo navzdol proti stopalom in laže zastajajo v zgornjem delu telesa.
Je to vse? Še zdaleč ne. Naj kot zanimivost omenimo, da imajo astronavti v vesolju zaradi omenjenega nenehno zamašen nos, kot bi imeli prehlad. Ker je sposobnost vonjanja zaradi tega slabša, je to morda celo dobrodošlo. Si predstavljate: na mednarodni vesoljski postaji že več kot 20 let bivajo ljudje, prostorov pa seveda ni mogoče dobro prezračiti.
Zdaj ste mi pokvarili vso romantiko glede bivanja v vesolju. Se opravičujemo, toda tako je. Bivanje v vesolju ni enostavno. Človek in njegovo telo se soočita z okoliščinami, ki si jih je težko predstavljati. Pomislimo samo na dolgotrajnejše polete na, recimo, Mars. Mimogrede, tudi v Sloveniji v nordijskem centru v Planici opravljajo del raziskav, kako bi taka pot vplivala na telo.
To bi me pa zanimalo. Kako se prijavim? Najbolje je, da pokličete na Inštitut Jožefa Stefana v Ljubljano, kjer vam bodo lahko dali natančnejše napotke. Ravno nedavno so spet iskali prostovoljce.
Omenjali ste Poljakova. Kako je 437 dni v vesolju vplivalo nanj? Če smo malce nagajivi, bi rekli, da si je zelo oddahnil. Vesoljska postaja Mir ni bila ravno hotel s petimi zvezdicami. Poljakov je z misijo od januara 1994 do marca 1995 postavil rekord za najdaljše neprekinjeno bivanje v vesolju. Njegova izkušnja je razkrila več ključnih vplivov dolgotrajne breztežnosti na telo in psiho. Tako kot večina astronavtov je izgubljal kostno gostoto in mišično maso, vendar je s strogim programom vaj te učinke zmanjšal. Po vrnitvi na Zemljo je potreboval čas za prilagoditev gravitaciji (občutil je občasno omotico pri vstajanju, denimo), vendar si je kljub temu razmeroma hitro opomogel. Daljše bivanje v vesolju lahko oslabi imunsko odpornost, toda pri Poljakovu niso zabeležili večjih težav. Stroga dnevna rutina in ustrezna podpora sta mu medtem pomagala pri soočanju z dolgo izolacijo v vesolju. Kot zanimivost: ob pristanku je sam želel stopiti iz kapsule, da bi dokazal, kako dolgotrajna misija ne omeji osnovne gibljivosti. Kljub temu je za popolno vrnitev v običajno telesno kondicijo potreboval več mesecev.
Če sem prav razumel, so po povratku na Zemljo tudi prehlajeni? Niti ne. Samo nos imajo zamašen, se pa, kot poročajo, po povratku na Zemljo pogosto prvič po dolgem času počutijo, kot da so preboleli trdovraten prehlad. Tudi druge težave jih pričakajo: hoja je na začetku otežena, hitreje se pojavi vrtoglavica in podobno. Težave imajo tudi z vidom, saj zaradi razporejanja tekočin v glavi očesni zrkla rahlo spremenijo obliko. Precej astronavtov kljub popolnemu vidu pred odhodom v vesolje kasneje nosi očala, včasih pa jih potrebujejo še dolgo po vrnitvi.
Možgani so v vesolju dobesedno preplavljeni s tekočino. Vakuumsko oblačilo, ki so ga v preteklosti uporabljali ruski kozmonavti, je na primer sesalo odvečno tekočino iz zgornjega dela telesa. Danes Nasa in SpaceX razvijata prototipe centrifug, v katerih bi astronavti lahko celo spali, da bi se tekočine lažje razporedile.
Kaj Barryja Wilmorja in Suni Williams še čaka zdaj, ko sta spet med nami? Ob vrnitvi običajno začnejo s programom intenzivnega okrevanja, ki spominja na rehabilitacijo po dolgotrajni nepremičnosti ali komi. Zdaj morajo povrniti mišično maso in trdnost kosti, pa tudi uskladiti zaznavo ravnotežja v notranjem ušesu, kar je lahko zelo naporno. Ekipa zdravnikov poskuša najti pravo mero med krepitvijo astronavtov in tem, da jih ne bi preveč izčrpali, saj je psihološka obremenitev prav tako velika.
V naslovu omenjate »kožo kot dojenčki«. Resno? Eden manj očitnih, vendar zelo zanimivih rezultatov bivanja v mikrogravitaciji je, da astronavtom oblačila zaradi lebdenja nenehno plavajo nad kožo in je ta zato zelo nežna, res kot dojenčkova. Ko se vrnejo na Zemljo, se lahko oblačila zdijo hrapava kot smirkov papir. Tudi to je del prilagajanja na okolje z normalno težnostjo.
Kaj pa sevanje? Najbolj tvegan vidik dolgotrajnih vesoljskih odprav je seveda tudi izpostavljenost sevanju, ki lahko poveča verjetnost nastanka rakavih in drugih redkih bolezni. Na Zemlji nas pred visokimi stopnjami sevanja varujeta atmosfera in magnetno polje, vendar astronavti te zaščite v vesolju nimajo. Izpostavljeni so nabitim delcem, ujetim v zemeljskem magnetnem polju, sončnim energijskim delcem in galaktičnim kozmičnim žarkom, ki prihajajo izven našega osončja in nastanejo ob eksplozivnih dogodkih, kot so supernove. Dolgotrajne študije vpliva sevanja na astronavte so težavne, saj ti pogosto niso več zavezani k raziskovalnim programom, ko se upokojijo. Ob vrnitvi dolgoletnih veteranov, kot sta Wilmore in Williams, bodo znanstveniki skušali dopolniti vedenje o vplivih sevanja v kasnejšem življenjskem obdobju.
Poljakov je preživel? Da. Umrl je pred tremi leti, star 80 let. Sicer je bil zdravnik in se je namenoma za toliko časa odpravil v vesolje. Tako je bil dobro pripravljen. Vesoljska postaja astronavte na splošno postavlja v skrajno okolje – so v zaprtem, nenaravnem prostoru, pod stresom in ne morejo domov, četudi na Zemljo gledajo skozi okno. Tesnoba in depresija ob vrnitvi domov sta pogosti. Temu se pridružuje še sindrom, ki mu mnogi pravijo »overview effect«. Astronavti ob pogledu na Zemljo naenkrat spoznajo, kako krhki in ranljivi smo ter kako povezano je vse človeštvo. Nekateri občutijo globoko povezanost s planetom, drugi skorajda vrtinčast občutek nepomembnosti v prostranosti vesolja. Ko se vrnejo, jih včasih pretrese tudi »navadna« vsakdanjost. Spet je treba opravljati vsakdanje obveznosti, voziti otroke v šolo in hoditi v trgovino – po mesecih, ko so dobesedno lebdeli med zvezdami in Zemljo opazovali kot dragoceno kroglo v veliki praznini.
Zdaj me spet vleče med zvezde. Tudi nas. Tolažimo se s tem, da naj bi takšne turistične poti ponujali že v bližnji prihodnosti. Toda stale naj bi od 300.000 do nekaj deset milijonov evrov. Cena bo odvisna od tega, kakšno izkušnjo boste izbrali. Najcenejše popotovanje vas bo popeljalo le malo čez Karmanovo črto, ki se nahaja na višini 100 kilometrov in velja za mejo med atmosfero in vesoljskim prostranstvom.
