»Njegova Srbija je pokala od optimizma, danes je izgorela, potopljena v apatijo,« je dejal srbski novinar Boško Jakšić pred dvema letoma, ob dvajsetletnici atentata na srbskega demokratskega predsednika Zorana Đinđića. Premier je pod streli umrl pred sedežem vlade sredi belega dne, natanko na današnji dan pred dvaindvajsetimi leti. Danes sicer o apatiji težko govorimo, ko Srbijo že mesece ponovno preplavljajo protesti in izgredi; podobno kot v obdobju vladavine komunističnega predsednika Slobodana Miloševića, dokler ga 24. septembra 2000 prav s protesti niso prisilili, da je po spornih predsedniških volitvah dokončno odstopil.
Ko je Nato leta 1999 bombardiral Beograd, je Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY) kot prvega voditelja kakšne države Miloševića obtožilo vojnih zločinov na območju Balkana. Po njegovem odstopu je vajeti države prevzel Zoran Đinđić, ki je tako postal prvi demokratični predsednik Srbije. Po njegovem ukazu so Miloševića leta 2001 aretirali in predali haaškemu sodišču. Vendar je Đinđić na predsedniškem mestu ostal le dobri dve leti, do atentata.
Štirje poskusi do uspelega atentata
Uradno so bile rdeče baretke enota za boj proti terorizmu, ki pa je izvajala posebne operacije v BiH, na Hrvaškem in Kosovu, med katerimi so odstranjevali Miloševićeve nasprotnike. Po Miloševićevi aretaciji je tudi Đinđić padel v popolno nemilost, nenazadnje je bil eden od ustanoviteljev Demokratične opozicije Srbije, v katero se je povezalo 18 strank, ki so si za skupni cilj zadale zrušitev Miloševićevega režima. To revolucionarno potezo so poimenovali »5. oktober«. Đinđić je bil pred nastopom premierske funkcije leta 1997 župan Beograda, bil je tudi predsednik Demokratične stranke (DS).
Strel iz bojne puške heckler & koch G3 naravnost v srce je bil tako natančen, da premierju v bolnišnici niso mogli pomagati. Ranjen je bil tudi njegov telesni stražar. Jovanović umora ni zanikal, je bil pa le izvršitelj. Atentat je namreč naročil član kriminalnega zemunskega klana Milorad Ulemek z vzdevkom Legija. Sodišče je prepoznalo Ulemka in vodjo zemunskega klana Dušana Spasojevića, ubitega 27. marca v spopadu s policijo, kot glavna organizatorja atentata. Zanimivo je, da so v dveh mesecih pred atentatom Đinđića poskušali umoriti kar štirikrat.
Sodba na 446 straneh
Gangsterska organizacija se je poleg umorov ukvarjala tudi z ugrabitvami in preprodajo drog. Samo za obdobje med letoma 2000 in 2002 je na sojenju 24 članov klana dobilo skupno več kot 400 let zapora. Atentatu na Đinđića je namreč sledila intenzivna policijska akcija z imenom Sablja, v kateri so prijeli 11.665 ljudi, med njimi strankarske funkcionarje, visoke vojaške oficirje, sodnike, estradnike, pa tudi Jovanovića in številne pripadnike zemunskega klana (Ulemek se je uspešno skrival 14 mesecev, nato pa se je predal policiji). Obsodili so jih za sedemnajst umorov, tri ugrabitve in dva napada.
Ulemka in Jovanovića je za atentat na Đinđića doletelo po 40 let zapora, sodišče pa je v sodbi na 446 straneh obsodilo še deset ljudi; osumljencev je bilo skupno šestintrideset. Po 35 let zapora so dobili Aleksandar Simović, Ninoslav Konstantinović, Vladimir Milisavljević in Sretko Kalinić, po 30 let pa Željko Tojaga, Branislav Bezarević, Miloš Simović, Milan Jurišić in Dušan Krsmanović, ki so ga pred tremi leti izpustili iz zapora, potem ko so mu znižali kazen. Saša Pejaković je moral odsedeti osem let.
Da so ubili Đinđića, je bil razlog prav njegov boj proti organiziranemu kriminalu, pa tudi prozahodna usmerjenost, ki pa ji Srbi, ki so zadnja desetletja raje gravitirali proti Rusiji, še danes v glavnem niso naklonjeni. Poznavalci mednarodne geopolitike pravijo, da če Đinđića ne bi ubili, bi Srbijo že zdavnaj popeljal v Evropsko unijo. Je pa ostal na njem tudi madež, ker je najprej z Miloševićem celo simpatiziral, tudi glede pogledov na BiH.
Filozof z doktoratom
Zoran Đinđić se je rodil 1. avgusta 1952 v Bosanskem Šamcu v BiH, kjer je družina bivala začasno, saj je bil oče zaposlen v Jugoslovanski ljudski armadi (JLA). Tam je obiskoval osnovno šolo, nato pa so se preselili v Travnik. Srednjo šolo je zaključil v Novem Beogradu in sošolci se ga spominjajo kot nadpovprečno inteligentnega, živahnega mladeniča. Blestel je menda v vsem, razen v nogometu. Svoje znanje je nesebično delil med sovrstnike. Vedno je imel idejo, kako se zabavati, kam iti, kaj početi, kaj brati, bil je pravi knjižni molj. Med služenjem vojaškega roka je prijatelje prosil, da so mu pošiljali jazzovske plošče.
Med študijem filozofije v Beogradu so ga srbske oblasti obtožile, da deluje proti komunistični oblasti. Študentje so namreč leta 1968 protestirali zaradi povečevanja socialnih razlik, brezposelnosti in proti »rdeči buržoaziji«. Ko so ga v Srbiji obsodili, je v Zahodni Nemčiji dobil zatočišče in je lahko nadaljeval z doktorskim študijem pri slovitem nemškem neomarksistu Jürgenu Habermasu na Univerzi v Heidelbergu. Leta 1989 se je vrnil v Srbijo in prevzel mesto profesorja na Univerzi v Novem Sadu. Preusmeril se je na ideje meščanskega liberalizma, kar je mogoče razbrati v njegovem eseju o neizogibnem zlomu Titovega socializma. Imel je vizionarske ideje, nameraval je rešiti tudi vprašanje Kosova.
Đinđića so pokopali 15. marca na pokopališču v Novem Beogradu, pogreba se je udeležilo več kot 70 državnih delegacij in več sto tisoč prebivalcev Srbije, kar je kazalo na njegovo izjemno priljubljenost. Đinđić je bil poročen in oče dveh otrok. Žal je po njegovi smrti moč znova pridobila »stara politika« in ideja proevropske Srbije je usahnila.
