Včasih se zdi, kot da gre zgodovina po namišljeni premici navzgor, drugič se nenadoma zasuka in obrne navzdol, morda tudi vzvratno, v čas, za katerega smo upali, da je mimo in da se nikdar več ne bo ponovil. Eden takšnih časovnih šokov je bila denimo iranska revolucija v letih 1978 in 1979, ko se je kolesje zasukalo nazaj. Potem spet nastopi čas, ko se zasuče naprej. Takšno je bilo nemara leto 1991 v Evropi. Spet tretjič se zdi, da se je zasukalo v pravo smer, potem pa obstane in spremeni smer. In tako je bilo bržkone leto 2010.
Decembra tistega leta je nekdo zažgal samega sebe kot izraz čistega obupa. Nenadejano je s tem sprožil revolucijo v Tuniziji, ki se je razširila po domala vsem arabskem svetu in strmoglavljala diktatorje kot domine. Toda upi, da prihaja nova doba, so hitro ugasnili.
Neprepoznavno telo
Opečeni človek je bil skoraj neprepoznaven. Zavili so ga v bele povoje, njegovo telo pa prekrili s cevmi za infuzijo. Poleg so bile televizijske kamere in objektivi fotoreporterjev, ko je ob njem stal sam predsednik Tunizije Zin El Abidin Ben Ali, ki je od leta 1987 vladal s trdo roko. Obisk pri Mohamedu Buaziziju, 26-letnem prodajalcu sadja in zelenjave, ki se je zažgal v protest proti policijskemu zasegu njegovega vozička, je tako postal propagandna poteza oblasti. Toda bilo je prepozno.
Osemindvajsetega decembra 2010 v mestu Sidi Buzid, 265 kilometrov od prestolnice Tunis, se je jeza ljudstva že razplamtela. Buazizijeva smrt je v tistem trenutku postala simbol dolgotrajnega nezadovoljstva zaradi diktature, korupcije in brezposelnosti. Protestniki so vzklikali: »Ljudstvo hoče novo oblast!« Le nekaj tednov kasneje, 14. januarja 2011, je bil Ben Ali prisiljen pobegniti v Savdsko Arabijo. Njegov režim je padel.
Tunizijski zgled je presenetljivo hitro navdihnil preostali arabski svet. Takšni primeri iz zgodovine so redki, čeravno ne neznani. Protesti so zajeli Egipt, Libijo, Sirijo, Jemen in Bahrajn. Glavni trgi mest so se spremenili v prizorišča, kjer so ljudje zahtevali dostojanstvo. Panarabska televizijska mreža Al Džazira je te proteste prenašala v živo, mediji po vsem svetu pa so dogajanje poimenovali arabska pomlad.
Slovo (dotedanjih) diktatorjev
Diktatorji so padali kot domine. Po Ben Aliju je moral položaj zapustiti egiptovski predsednik Hosni Mubarak, ki je vladal 29 let. Protestniki na osrednjem trgu Tahrir v Kairu so ga v 18 dneh prisilili k odstopu. Jemenski voditelj Ali Abdul Saleh, ki je bil na oblasti 32 let, je bil ranjen v napadu na predsedniško palačo in se je kasneje umaknil iz politike. V Libiji je 42-letno vladavino Moamerja Gadafija končal upor, ki je prerasel v kaos in vojno. Gadafija so ujeli in umorili oktobra 2011. Na veselje njegovih številnih zahodnih nasprotnikov, ki so tudi na svoj način izkoristili nenadejano zgodovinsko priložnost.
Toda predvsem v ljudstvu je bilo čutiti iskren val upanja, ki je zajel predvsem novo generacijo, mlade (vključno z ženskami), ki so lahko prek družbenih omrežij organizirali proteste in delili svoje politično sporočilo. Tudi tam, kjer je bilo upanje na spremembe malo verjetno, so se ljudje uprli. V Siriji so opozicijska gibanja prerasla v oboroženi konflikt, v Bahrajnu so se protestniki zbrali na Bisernem trgu, da bi strmoglavili sunitsko dinastijo.
Toda kolesje se je nato nenadoma ustavilo. Med vsemi državami, ki jih je zajela revolucija, je samo Tuniziji uspelo uveljaviti nekoliko večjo demokracijo, ko je leta 2014 sprejela novo ustavo. Drugod so protestniki naleteli na nasilno represijo. V Egiptu in Tuniziji so revolucijo sprva izkoristili pripadniki Muslimanske bratovščine, ki je zaradi svoje organiziranosti prevzela oblast, a so jih protirevolucije pometle s političnega odra. V Egiptu je leta 2013 vojaški vodja Abdel Fatah Al Sisi izvedel puč, prevzel oblast in sprožil najhujše poboje v moderni zgodovini države.
Vojna med rivalskimi frakcijami
Tako v Libiji kot Jemnu se je vnela vojna med rivalskimi frakcijami. Državi sta postali del večjih tokov in mednarodnih konfliktov. V Bahrajnu so dinastijo podprli Savdska Arabija in Združeni arabski emirati, da bi preprečili morebiten prevzem oblasti s strani islamistov. V Siriji sta Iran in Rusija stali ob strani Bašarju Al Asadu, ki je z brutalnim nasiljem še do nedavna zadrževal oblast. Država je padla v kaos, omogočila vzpon skrajnih islamističnih skupin, milijoni ljudi so bili prisiljeni zapustiti domove. Siriji se šele danes nasmiha lepša prihodnost, v katero pa še vedno ne verjamejo vsi.
Razočaranje med mladimi je bilo popolno. Želje so za nekaj let potihnile, nato pa je bilo leta 2018 znova čas protestov. Gibanja v Iraku, Sudanu, Libanonu in Alžiriji so strmoglavila dolgoletne voditelje, kot sta bila Omar Al Bašir v Sudanu in Abdelaziz Buteflika v Alžiriji. Toda tudi ta val upanja je bil hitro zadušen.
Julija 2021 je tunizijski predsednik Kais Sajed izvedel ustavni puč, s čimer je oslabil demokratične pridobitve iz leta 2014. Oblast je ponovno začela represijo proti političnim nasprotnikom, civilnodružbeni skupnosti in migrantom.
Toda zgodovina se vendarle nikoli ne ustavi. Decembra 2024, trinajst let po prvih vzklikih proti njemu, je Bašar Al Asad presenetljivo padel. Islamistična koalicija je izkoristila oslabitev njegovega režima, s čimer se je Sirija znova znašla pred prelomnico. Toda v katero smer se bo kolesje zasukalo zdaj, je zelo težko predvideti.
