Prizori množičnih protestov, ropanja trgovin in nasilnih spopadov s policijo, ki smo jih v zadnjih dveh koncih tedna spremljali v Franciji, Italiji, Španiji, na Portugalskem, v Albaniji in drugod, so marsikoga navdali z nelagodjem in strahom. »Imamo let iz Milana, ne vem, kako bo, na pot bomo krenili z rezervo časa.« »Kakšne so razmere v Barceloni?« »Odpravljamo se v Valencio, je varno?« »Ali se nam splača odpotovati v Pariz, bomo sploh lahko obiskali glavne znamenitosti?«
To so bila vprašanja, ki so jih pred začetkom krompirjevih počitnic zaskrbljeno zastavljali Slovenci, ki so načrtovali jesenski oddih v evropskih mestih. Skrb ni bila povsem odveč, saj so poročali o izgredih tudi na turistično obiskanih območjih. V pariški četrti Grands Boulevards so se turisti z nakupovalnimi vrečkami luksuznih znamk umikali skupinam, ki so ropale trgovine, ljudje pa so se po poročanju časnika Le Monde umikali skozi oblake solzivca. V Lyonu so protestniki zažgali turistično pisarno na trgu Place Bellecour, v okolici osrednjega barcelonskega trga Plaça de Catalunya pa poškodovali ali izropali 14 trgovin, ponekod so kupci med ropanjem ostali ujeti v njih.
Kljub skrb vzbujajočim prizorom pa po doslej dostopnih poročilih ni bilo resnejših incidentov, v katere bi bili neposredno vpleteni turisti. Tudi Slovenci, ki so se v teh dneh odpravili v najbolj nemirna mesta, poročajo, da razmere niso tako dramatične, da bi morali odpovedati potovanje ali se povsem odpovedati ogledom znamenitosti.
Negotova prihodnost
Prizori uničevanja, požigov in plenjenja, ki smo jih spremljali predvsem 17. in 18. oktobra po (toda ne izključno) francoskih mestih, so presenetili tudi izkušene spremljevalce protestniških gibanj. Kako je mogoče, da so se mirni protesti sprevrgli v nasilje? Kako pojasniti požig mestne hiše v Limogesu, vdor v mestno hišo v Marseillu ter obsežno uničevanje javnih objektov in infrastrukture? Zakaj so trgovine z oblačili, luksuznim blagom, športno opremo in mobilnimi telefoni plenili predvsem mladostniki, med njimi celo otroci? So supermarkete res ropali tisti, ki so potisnjeni na socialni rob, ali je šlo bolj za psihologijo črednega nagona, ko je bil glavni motiv izkoriščanje kaotične situacije? Zakaj jih pred plenjenjem ni ustavilo niti rotenje malih trgovcev, ki so v svoje posle leta vlagali prihranke, čas in delo, po napadih kaotičnih skupin izgrednikov pa ostali sredi razbitih in oropanih trgovin ter z visokimi stroški škode?
Ko so 17. oktobra v Parizu in drugod zagorele barikade, se je na ulicah zbralo med 550.000 in 800.000 ljudi in, kar je pomemben podatek, množica ni bila sestavljena iz ene same organizacije in ene same stranke. Med ljudmi, ki so se odpravili na ulice zaradi življenjskih razmer, političnih zahtev ali nezaupanja v oblast, in tistimi, ki so izgrede izkoristili za plenjenje, obstajajo pomembne razlike.
Ljudje ulic niso zavzeli zaradi enega samega vzroka, cilj množičnega pritiska niso bila pogajanja z vlado oziroma ali iskanje zagotovil, da v prihodnje ne bodo pozabljeni. Gonilna sila tokratnih protestov so bili mladi, generacija, ki se počuti prezrta in se jasno zaveda svojih omejenih možnosti v danem svetu. Pozabljena zgodovinska lekcija, da so najnevarnejši ljudje tisti, ki nimajo več česa izgubiti in v ničemer ne vidijo prihodnosti, je morda vendarle kot zaušnica predramila tudi (politične) elite, uspavane v mehurčkih obilja.
Evropski oktobrski protestni val je izraz globljega razkola in nezadovoljstva v evropskih družbah. In čeprav so ulice praviloma zasedle različne organizacije in skupine – sindikalisti, dijaki, kmetje, rumeni jopiči in tudi pripadniki radikalnih skupin –, je jedro protesta tvorila generacija brez prihodnosti: generacije Z, ki ne bo nikoli dobila obljubljene prihodnosti. »Mladi Evropejci doživljajo močan občutek negotovosti in pomanjkanja nadzora nad lastnim življenjem,« pravi María Silvestre, profesorica sociologije na španski univerzi Deusto. »Ko se združi več neugodnih okoliščin, lahko nenadoma preskoči iskra, ki nezadovoljstvo usmeri na površje in ljudi požene na ulice.« Naraščajoče cene hrane in goriva, pomanjkanje sredstev za izobraževanje, stanje javnih storitev ter dostop do stanovanj, politično nezaupanje in lokalne zamere so ustvarili idealna tla za val protestov po vsej Evropi.
Če je povojna generacija babyboomerjev v številnih evropskih državah lahko računala na širjenje zaposlitvenih možnosti in postopno izboljševanje življenjskega standarda, so razmere za današnje mlade drugačne. Lastno stanovanje, stabilna služba in finančna samostojnost so za marsikoga težje dosegljivi cilji.
Milenijci so v odraslost vstopili z obljubo, da bosta izobrazba in trdo delo prinesla boljše življenje, nato pa je finančna kriza leta 2008 številnim spodnesla tla pod nogami. Generacija Z je medtem odraščala v svetu, v katerem krize niso bile izjema, temveč stalnica. Njeno odraščanje so zaznamovali digitalni zasloni in pandemija covida-19, po kateri se svet iz ene ekonomske krize pogreza v drugo, medtem ko se mladi soočajo z negotovimi zaposlitvami, podnebno tesnobo in vse višjimi življenjskimi stroški.
Del te generacije so tudi mladi, ki niso (več) razočarani nad svetom, ampak so nanj predvsem jezni. In jeza se izraža drugače kot razočaranje. Zelo hitro se lahko, kot smo spremljali, sprevrže tudi v nasilje.
Nemirov še ni konec, različne skupine na družbenih omrežjih napovedujejo njihovo stopnjevanje vse do konca oktobra. To nakazuje tudi sporočilo nemške skupine Gen Z steht auf (Generacija Z vstaja), ki je zakrožilo po tiktoku: »Francozi so nam pokazali, kako se začne. Zdaj smo na vrsti mi.« Da izražanje nezadovoljstva ne bo ostalo zgolj na spletu, kažejo tudi napovedi novega vala protestov, ki bo tokrat zajel še Nemčijo. Do dane popoldne, ko je še manj kot 24 ur do dneva D, se je na jutrišnje proteste v 36 nemških mestih prijavilo več kot 162.500 ljudi.
Poleg Nemčije sta za ta konec tedna posebej pomembni Francija in Španija. Za jutri je po Franciji napovedanih več sto shodov in drugih oblik mobilizacije, v Španiji v več mestih pozivajo k protestom z zbiranjem, blokadam in protestom, ki se zgledujejo po francoskem gibanju. Italijani pa so se množično na ulice odpravili že danes.
Kaj je bilo tokrat drugače
Vsaka generacija ima svoj način upora, evropske ulice v preteklosti niso (bile) imune za množične proteste in tudi nasilne izgrede. Študentsko gibanje leta 1968 je imelo Sorbono, romunska revolucija leta 1989 Timișoaro, francoski protestniki leta 2018 pa rumene jopiče in cestna krožišča. Oktobrski protesti pa so prinesli drugačno podobo: v ospredje so stopili mladi, družbena omrežja in mobilizacija, ki se lahko začne z enim samim videoposnetkom.
Kaj je tokrat drugače kot pri protestih med letoma 2018 in 2023? Predvsem način organiziranja, hitrost širjenja in to, kar povezuje udeležence. Medtem ko so proteste v preteklih letih praviloma usmerjali sindikati, politične stranke in nevladne organizacije, se nova mobilizacija rojeva na družbenih omrežjih, kot so tiktok, signal in snapchat, pogosto brez prepoznavnih voditeljev in formalne organizacije. Namesto tednov načrtovanja so za zbiranje ljudi včasih dovolj dnevi ali celo ure. Pozivi se širijo z viralnimi videi, memi in tudi vsebinami, ustvarjenimi z umetno inteligenco.
Spremenila se je tudi starostna sestava protestnikov. V preteklih valovih so bili v ospredju predvsem odrasli delavci, stari od 25 do 50 let, tokrat pa je izrazitejše jedro mladih, starih od 13 do 25 let: dijakov, študentov in mladih brez zaposlitve. Protesti se ne omejujejo več le na mestna središča, temveč se širijo tudi v predmestja. Če je udeležence preteklih protestov pogosto povezovala pripadnost določenemu družbenemu razredu ali politična usmeritev, jih zdaj povezuje predvsem generacijska izkušnja – občutek negotove prihodnosti, pomanjkanja priložnosti in nezaupanja v obstoječe institucije. Skupni imenovalec ni nujno izoblikovana politična ideologija, temveč vse izrazitejše nezadovoljstvo z razmerami, v katerih odraščajo.
Vendar to ne pomeni, da so vsa gibanja brez voditeljev. V Italiji so oblasti 24. oktobra pridržale 30-letnega Youssefa Siherja, ki naj bi upravljal družbena omrežja in komunikacijske kanale skupine M1710 oziroma Gibanja 17. oktober. Skupina se je pojavila po izgredih in ropih sredi oktobra, preiskovalci pa Siherju očitajo spodbujanje k nasilju in kazniva dejanja s terorističnim namenom. Njegova domnevna vloga pri izgredih 17. in 18. oktobra za zdaj ni potrjena.
Tiktokizacija nasilja
Oktobrski nemiri so pokazali, kako tesno so danes ulični protesti prepleteni z družbenimi omrežji. Posnetki spopadov s policijo, razbijanja izložb in plenjenja trgovin so se širili v živo, predvsem na tiktoku. Kot je v analizi za Le Monde zapisal novinar Damien Leloup, so nekateri računi mladostnikov in mlajših odraslih skoraj neprekinjeno prenašali dogajanje z ulic, pri čemer so nekateri mladi ustvarjalci prenose uporabljali s ciljem pridobivanja novih sledilcev. Posnetki niso bili zgolj dokumentacija dogodkov, temveč tudi vsebina, s katero so ustvarjalci tekmovali za pozornost občinstva.
Švicarski časnik Blick in portal EU Perspectives pojav opisujeta kot »tiktokizacijo nasilja« oziroma proces, v katerem viralno širjenje posnetkov plenjenja in spopadov lahko spodbuja posnemanje ter prispeva k širjenju nemirov.
Prizori nasilja, brezkompromisno uničevanje in plenjenje, skupine na skuterjih in roparji, ki so iz trgovin odnašali vse, kar ima vrednost za nadaljnjo prodajo, so v medijskih podobah zasenčili zahteve protestnikov. Sebastian Roché z inštituta Sciences Po Grenoble je za AP opozoril, da cilj takšnih skupin ni bil simboličen, temveč pridobitniški. Z drugimi besedami: medtem ko so nekateri protestniki napadali banke ali druge simbole kapitalizma, so te skupine izgrede izkoristile predvsem za krajo in okoriščanje.
Ukradeno blago se je kaj hitro pojavilo na spletnih tržnicah za prodajo rabljenih izdelkov. Portal Fortune je po izgredih poročal o porastu oglasov za luksuzne izdelke, kozmetiko, izdelke za nego kože in torbice po izgredih. Na Vintedu, tudi v Sloveniji priljubljeni spletni tržnici za kupovanje in prodajo rabljenih oblačil, obutve ter modnih dodatkov, se je pojavil tudi ključnik »October 17«, ki je označeval datum protestov. Francoske oblasti so zato na pogovor poklicale predstavnike Vinteda in sorodnih spletnih tržnic, kot so Leboncoin, Amazon in eBay, ter od njih zahtevale, naj okrepijo nadzor sumljivih oglasov in sodelujejo s preiskovalci.
Astronomska škoda
Za zdaj pa so zanesljive ocene povzročene škode na voljo le za Francijo. Protesti in plenjenje so francoskim trgovcem povzročili škodo v višini več sto milijonov evrov, skupni račun pa bo še višji. Bonitetna agencija DBRS Morningstar ocenjuje, da bodo zavarovane izgube znašale do 1,2 milijarde evrov, pri čemer niso zajete vse posledice, denimo izpad prihodkov in škoda, ki je lastniki sploh niso prijavili zavarovalnicam. Francoske oblasti so po nemirih naštele približno 3000 prizadetih trgovin. Med tarčami so bile tudi prodajalne luksuznih znamk, kot so Louis Vuitton, Dior in Hermès, ter trgovine Apple.
Za lažjo predstavo o obsegu škode jo lahko primerjamo s preteklimi nemiri v Franciji. Med nemiri v pariških predmestjih leta 2005 je nastalo za približno 200 milijonov evrov škode, v letih 2018 in 2019 pa so rumeni jopiči povzročili še nekoliko večjo škodo.
Za Italijo, ki je bila za Francijo drugo največje žarišče protestov, je bila medtem objavljena le lokalna ocena: milanska gospodarska zbornica je škodo v mestu ocenila na približno milijon evrov. Znesek vključuje poškodbe zasebnega premoženja in izgube lokalnih trgovcev v dneh po nemirih, ne pa tudi škode v Torinu, Bologni in Rimu.
