Predstavljajte si, da vstopite v zdravniško ordinacijo, zdravnik pa vam, še preden odprete usta, pove, od kod prihajate, s čim se preživljate in kakšne so vaše navade. Ne zato, ker bi o vas kaj prebral na spletu ali pregledal zdravstveno kartoteko, temveč ker si je ogledal vaše čevlje, roke, držo in način hoje. Danes bi ga morda obtožili, da preveč vohlja po zasebnosti, v viktorijanski Škotski pa so ga občudovali kot človeka z osupljivimi sposobnostmi.
Ime mu je bilo Joseph Bell. Bil je ugleden kirurg in profesor medicine v Edinburghu, njegovo izjemno opazovanje ljudi pa je navdihnilo enega najslavnejših književnih junakov vseh časov – Sherlocka Holmesa.
O nenavadnem zdravniku je oktobra ponovno zaživelo zanimanje. Izšla je namreč knjiga Sleuth-Hound: The Case of the Real Sherlock Holmes (Sledni pes: Primer resničnega Sherlocka Holmesa), v kateri britansko-ameriška zgodovinarka medicine Lindsey Fitzharris raziskuje Bellovo življenje, njegove zdravniške dosežke in sodelovanje pri preiskovanju resničnih zločinov. O knjigi in njenem junaku so pisali tudi ameriški Smithsonian Magazine, škotski The Scotsman in britanski The Times.
Čevlji so povedali več kot besede
Joseph Bell, rojen leta 1837, je bil prepričan, da mora dober zdravnik najprej opazovati in šele nato sklepati. Pri poučevanju študentov je to načelo spreminjal v pravo predstavo. Pred zbrane bodoče zdravnike je pripeljal bolnika in iz njegove zunanjosti razbiral podrobnosti, ki jih drugi niso opazili.
Žulji na rokah so lahko razkrili poklic, način hoje je izdajal vojaško preteklost, umazanija na čevljih pa je nakazovala, kje se je človek gibal. Nekoč je pri bolniku opazil posebej prerezane čevlje in pravilno sklepal, da ima težave s kurjimi očesi. Takšne ugotovitve so se študentom zdele skoraj nadnaravne.
Med tistimi, ki so Bellove nastope spremljali z največjim zanimanjem, je bil tudi mladi Arthur Conan Doyle. Leta 1878 je začel študirati medicino v Edinburghu in kmalu postal Bellov učenec ter pozneje tudi njegov pomočnik. Opazoval je, kako profesor iz drobnih sledi sestavlja zgodbo o človeku, podobno kot bi detektiv iz dokazov sestavljal zgodbo o zločinu.
Ko je Conan Doyle leta 1887 v romanu Študija v škrlatnem prvič predstavil Sherlocka Holmesa, je bralcem ponudil detektiva, ki je razmišljal na zelo podoben način. Holmes je znal iz obrabljenih rokavov, pepela cigarete ali blatnih čevljev sklepati o stvareh, ki so se drugim zdele popolnoma skrite.
Zdravnik med morilci
Bell pa ni bil le spreten predavatelj, ki je s svojimi sklepi zabaval študente. Kot razkriva nova biografija, je sodeloval tudi pri resničnih kriminalističnih preiskavah. Tesno je sodeloval z edinburškim policijskim zdravnikom Henryjem Duncanom Littlejohnom, enim od pionirjev sodne medicine. V času, ko kriminalisti še niso imeli sodobnih laboratorijev, računalniških zbirk podatkov in analiz DNK, so se morali zanašati na natančno opazovanje, medicinsko znanje in logično sklepanje.
Njuno delo je pomagalo pri preiskovanju sumljivih smrti, zastrupitev in umorov. Med razvpitimi primeri, ki jih obravnava biografija, je tudi zgodba Jessie King, ženske, povezane z umori dojenčkov, za katere je skrbela proti plačilu. Takšni primeri so razkrivali temačno plat viktorijanske družbe, v kateri so revščina, socialne stiske in pomanjkljiv nadzor omogočali hude zlorabe.
Bellovo ime se je pojavilo celo v povezavi s preiskavo Jacka Razparača, skrivnostnega morilca žensk v londonskem East Endu leta 1888., čigar identiteta ni bila nikoli zanesljivo ugotovljena.
Slava, ki si je ni želel
Conan Doyle ni skrival, od kod je dobil navdih. Leta 1892 je javno priznal, da je bil Joseph Bell pomemben zgled za Sherlocka Holmesa. Toda za zdravnika, ki je vse življenje posvetil medicini, je imela takšna slava tudi neprijetno plat. Njegovi dosežki pri zdravljenju bolnikov in razvoju medicinskega razmišljanja so začeli izginjati v senci izmišljenega detektiva.
Ljudje so ga vse pogosteje poznali predvsem kot »pravega Sherlocka Holmesa«, ne pa kot uglednega kirurga. Bellu to ni bilo posebno všeč. Svojih sposobnosti namreč ni razumel kot čarovniških trikov, temveč kot rezultat znanja, izkušenj in skrbnega opazovanja.
Joseph Bell je umrl leta 1911, star 73 let, njegov literarni naslednik pa je živel naprej. Sherlock Holmes je postal junak številnih knjig, filmov, televizijskih serij in gledaliških predstav. Še danes ga povezujemo s povečevalnim steklom, pipo, značilnim klobukom in slovito hišo na Baker Street 221B, muzeja, ki ga oblegajo turisti.
Resničnost je bila še bolj zanimiva
Nova biografija Lindsey Fitzharris želi pozornost znova usmeriti k človeku, ki se je skrival za literarno legendo. Avtorica je raziskovala zgodovinske dokumente, pisma in pričevanja ter poskušala rekonstruirati Bellovo vlogo pri razvoju sodne medicine.
Njegova zgodba je zanimiva tudi zato, ker nas spominja, kako veliko je mogoče odkriti že z dobrim opazovanjem. Danes imamo na voljo kamere, računalnike, umetno inteligenco in številne druge tehnološke pripomočke, Bell pa je dokazoval, da je lahko izjemno uporabno orodje tudi človeško oko, če ga spremljata znanje in sposobnost sklepanja. Morda je prav v tem skrivnost Sherlocka Holmesa, ki bralce navdušuje že skoraj 140 let.
