Na nas se je obrnila bralka iz Posočja (njeno ime hranimo v uredništvu). Medtem ko si je jeseni, ko sta tolminski zdravstveni dom zapustili prvi dve zdravnici, še oddahnila – češ, ostajam med tistimi srečneži, ki bodo zdravnika še imeli – je januarja doletelo tudi njo. Odšla je tudi njena zdravnica, ambulanto na Mostu na Soči so zaprli. Sprašuje se, ali so bolečine v kolku dovolj hude, da je upravičena do obiska nadomestne ambulante, ali nemara kdo trpi še bolj. Poiskala bi zdravnika drugod, pa je do prvega najmanj ura in pol vožnje, ona pa z več kot 70 leti vse manj mobilna. Po drugi strani jo skrbi, da se potem, ko bi se razmere v Tolminu vendarle kanček izboljšale, ne bi mogla več prepisati nazaj – ker že ima zdravnika. Vsaj v obdobju enega leta zdravnika namreč ne more zamenjati, ve pa, da bi ob morebitnem prihodu novega verjetno še isti teden zapolnil vsa mesta.
Razmere na skrajni meji
V Posočju postaja dostop do zdravnika vse težji. Od enajstih ambulant, s katerimi bi lahko zagotavljali primerno zdravniško oskrbo za vse, jih trenutno deluje pet. »Sestavljanje urnikov ambulant družinske medicine v takšni kadrovski situaciji ni več le stvar kreativnosti, ampak včasih že manjše čudodelstvo,« odgovarja direktor Zdravstvenega doma Tolmin Primož Uršič. Pritrjuje, da so razmere na skrajni meji in da se rušijo ob vsaki odsotnosti, prazniku ... Zahvaljuje se vsem zdravnikom in medicinskim sestram, ki razumejo položaj, ter občanom za potrpežljivost.
Natančnih podatkov nima, postreže pa z grobo oceno, da je v Posočju trenutno brez zdravnika približno 4000 ljudi. Vsekakor precej več, kot bi jih lahko sprejeli v nadomestni in dodatni ambulanti. »Trenutno imamo vse razpoložljive termine dodatne ambulante zasedene za teden do dva vnaprej, administrativne zadeve pa naše ekipe urejajo sproti poleg svojih ambulant,« predstavi razmere.
Vsak odhod zareže v obveznosti tistih, ki so ostali: dodatno ambulanto in nadomeščanja na Tolminskem pokrivajo »hišni« zdravniki, pomagajo jim trije zdravniki iz novogoriškega zdravstvenega doma, drugi zunanji sodelavci in upokojeni zdravniki. »Seveda prilagojena organizacija pomeni dodatno obremenitev za naše zdravnike, poleg tega jih je večina vključena v dežurstva. Nikakor ne gre pozabiti, da je premalo tudi urgentnih zdravnikov, ki pokrivajo največje območje v državi. Ko so ekipe na terenu, družinski zdravniki namesto svoje ambulante v tem času pokrivajo urgenco. Pošteno povedano, strah nas je poletne sezone, ko je Tolminska noro obremenjena s številom predvsem tujih turistov,« se Uršič s skrbjo ozira v poletje.
Enaki pogoji za vse so utopija
Primož Uršič na prihodnost gleda realno: možnosti za hitre spremembe so omejene, pridobivanje kadra iz tujine se mu prav tako ne zdi trajna rešitev, še največ upanja vidi v lokalnem okolju in spodbujanju mladih zdravnikov iz Posočja, da se po študiju vrnejo domov. »V sistemu, kjer zdravnikov primanjkuje, bo vedno nekdo potegnil krajšo. Največkrat bo to periferija, ker ima manj izbire, težjo dostopnost, oddaljenost od kroženja med ustanovami … Že sistem izobraževanj in usposabljanj je oblikovan tako, da kader vabi proti centrom, zato je govoriti o enakih pogojih za vse utopija. Država mora s sistemskimi ukrepi priznati, da je za zagotavljanje oskrbe, do katere smo upravičeni vsi državljani, potreben večji napor na bolj odmaknjenih območjih,« poudarja, da za ostajanje izobraženih kadrov doma niso dovolj samo lepote narave, pošten odnos in srčnost ljudi, temveč tudi odnos države.
S podobnimi težavami se srečujejo na Idrijskem. Konec decembra je bilo tam brez zdravnika 2337 ljudi. V dodatni ambulanti, ki so jo ob pomoči upokojenih zdravnikov, specializantov in zdravnice iz Žirov odprli sredi letošnjega januarja, so imeli v le nekaj dneh delovanja 355 obravnav, termini so zapolnjeni za najmanj dva tedna vnaprej. Direktor zdravstvenega doma Tomaž Glažar je nedavno idrijskim občinskim svetnikom opisal mukotrpno iskanje zdravnikov. Ne z razpisi, ne s pomočjo zdravniške zbornice, ne ob osebnem angažmaju zdravnikov niso bili uspešni. V letu 2023 so zaposlili zdravnico družinske medicine iz Bosne in Hercegovine, ji pomagali pri papirologiji in premagovanju številnih izzivov, občina ji je zagotovila stanovanje ...
»Ministrstvo za zdravje je zahtevalo enajst mesecev uvajalnega obdobja. V okviru ZD Idrija smo ji zagotovili glavnega mentorja. V tem času je samo občasno delala v ZD Idrija, preostalo je krožila po drugih zdravstvenih ustanovah. Ob koncu kroženja smo dosegli, da je takoj pristopila k strokovnemu izpitu, na katerega nekateri čakajo po več mesecev. Žal se ni odločila za to, da bi ostala v Idriji, ampak se je sredi leta 2024 preselila v Maribor,« opiše izid. »Spoznali smo, da bo zelo težko pritegniti zdravnike, ki niso iz naših krajev,« ugotavlja podobno kot njegov tolminski kolega. Zato vsako leto pripravijo srečanje s študenti iz njihove in okoliških občin. Letos bodo specializacijo končali trije, ki se bodo delno zaposlili v ambulanti nujne medicinske pomoči, delno v ambulantah družinske medicine, prihodnje leto še dva. Glažar torej ima nekaj razlogov za optimizem, na splošno pa meni, da se slovenski družinski medicini pišejo težki časi. Letno se za specializacijo iz družinske medicine odloči enkrat premalo mladih, da bi nadomestili zgolj upokojitve zdravnikov.
Leta opozarjanja
Opisano ni komet z neba, v Posočju in na Idrijskem so na takšne scenarije državo opozarjali že pred desetletjem, pred štirimi leti pa dvema ministroma za zdravje in vladi poslali tudi sedem sklopov predlogov rešitev. Spremenilo se ni nič.
Ali je v lokalni skupnosti čutiti bojazen, da bo pomanjkanje zdravnikov dodaten sprožilec za odseljevanje ljudi in slabšanje demografskih razmer tega območja? S tem vprašanjem smo se obrnili na tolminskega župana Alena Červa, ki pa kljub vsemu ostaja optimističen in ocenjuje, da je položaj zaradi proaktivnega delovanja ZD Tolmin za zdaj pod nadzorom. Tolminska občina je za privabljanje zdravnikov že storila in ponudila marsikaj (stanovanja, avto), ta hip se župani vseh posoških občin dogovarjajo o štipendijski shemi, s katero bi v prihodnje privabili mlade zdravnike. »Sicer pa,« nadaljuje Červ, »je glavnina odgovornosti na državi, saj bo ob morebitni uveljavitvi trenutnega predloga novele zakona o zdravstveni dejavnosti pod vprašajem tudi delovanje specialističnih ambulant in nujne medicinske pomoči. Če ne bo dovolj dolgega prehodnega obdobja za prilagoditev na nova pravila sodelovanja zasebnikov z zdravstvenimi domovi, se bomo na območjih, ki so nekoliko bolj oddaljena od največjih poselitvenih središč, srečali z množičnimi odpovedmi pogodbenih razmerij, ki jih imamo sklenjene za delovanje specialističnih ambulant in nujne medicinske pomoči.«
Preveč potrpežljivi pacienti
Zastopnik pacientovih pravic za Goriško Dušan Žorž pravi, da se doslej iz Posočja nanj zaradi stiske z zdravniki še ni obrnil nihče, dobiva pa od direktorjev zdravstvenih domov zagotovila, da doslej še nihče ni ostal brez potrebne zdravniške pomoči.
Kot zastopnik pacientovih pravic bi jim lahko pomagal pri iskanju novega zdravnika, a prizna, da teh možnosti ni veliko in da niso blizu. Zemljevid dostopnih zdravnikov (Zdravniki Sledilnik) prvo zeleno piko izriše šele v Štorjah pri Sežani, ki so od Tolmina oddaljene uro in pol vožnje, ali pa na Gorenjskem v Žireh oziroma Gorenji vasi. »Ljudje na podeželju so vajeni veliko potrpeti, ne pritožujejo se in potrpežljivo čakajo, a na tem ne moremo graditi lažnega občutka, da problemov ni. Žal je v tej naši državi tako, pa ne samo pri zdravstvu, da kdor kriči, hitro dobi, kdor pa mirno čaka v vrsti, ostane brez,« pravi. Zato upa, da se bodo v tej zgodbi povezali tudi pacienti in glasno opozorili državo, da so tu in jih poleg telesa boli tudi odnos države.
