Na novogoriškem okrožnem sodišču je epilog dobila malodane filmska zgodba, ki se je nekega jutra avgusta lani dogajala v Zatolminu. Majdo B., ki je svojega takrat 89-letnega očeta napadla s solzivcem in žicami, povezanimi v nekakšno električno napravo, kakršno je prej videla na youtubu, si priskrbela dele in jo naredila doma, je sodnica napotila na obvezno psihiatrično zdravljenje v bolnišnični ustanovi. Izkazalo se je, da je bil njen napad na očeta posledica dalj časa trajajoče, a nikoli zdravljene hude duševne bolezni, njenega notranjega občutka ogroženosti in sovražnosti do bližnjih, predvsem do očeta.
Ko je vzrok za hujša kazniva dejanja duševna bolezen in so jih storilci zagrešili v stanju neprištevnosti, lahko tožilci zanje predlagajo ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja – bodisi v enoti forenzične psihiatrije UKC Maribor, edini tovrstni ustanovi pri nas, bodisi na prostosti. Ne le iz Zatolmina – o podobnih zgodbah smo v preteklosti slišali iz Izole, z Lukovca na Krasu, iz Murske Sobote, Maribora, Rakove jelše, Kranja, Logatca, Bertokov ... Vse se niso končale le pri poskusu umora ali uboja.
Najpogostejša diagnoza, ki je krojila misli storilcev, je bila paranoidna shizofrenija, najpogostejše žrtve so bili bližnji sorodniki: očetje, babice, dedki, bratje ... Mladi Kraševec je v blodnjah umoril in obglavil babico in brata, Izolan svojega očeta. Ljubljančan, ki je povedal, da ga je preganjal satan, je v tem stanju porezal babico, v Logatcu pa je vnuk zabodel dedka ... Tovrstni primeri niso redki, slovenska sodišča na leto na obvezno psihiatrično zdravljenje na mariborsko forenzično psihiatrijo napotijo od deset do dvajset storilcev, še dodatnim 30 do 45 storilcem odredijo obvezno zdravljenje na prostosti.
Nad očeta z doma izdelano električno napravo
Nekateri storilci imajo za sabo že več bolj ali manj uspešnih zdravljenj, medtem ko se Majda B. pred napadom na očeta ni nikoli zdravila zaradi duševne bolezni. V zagovoru je pripovedovala, da se svoje bolezni ni zavedala. Od očeta, s katerim je živela, nikoli ni bila prejela lepe besede, po njegovem mnenju nikoli ni ničesar naredila prav. »Uničeval mi je rože, o meni je okrog govoril grdo, z ničimer ni bil zadovoljen. Izogibala sem se mu, hišo sem zapuščala čez balkon in latnik pod njim, da ga ne bi srečala.« Rože je zalivala, ko ga ni bilo doma, posodo in perilo je prala zvečer. Odseliti se ni mogla, ker ni imela denarja. Po vsem tem ga je avgustovskega jutra pričakala v zasedi. Na napad se je pripravila, kupila je solzivec in električne kable. Ko je prišel po hodniku, je predenj skočila iz ene od sob, ga z neizoliranimi deli žic, prek kabla in vtikača povezanimi z električno napeljavo, začela udarjati po sprednjem delu telesa in obrazu. On se je branil z berglo, ona ga je poškropila s solzivcem, ko je padel, ga je z elektriko tresla po podplatih, mu okrog vratu ovila kabel in ga začela dušiti. Očetu je kljub vsemu uspelo priklicati pomoč in po zaslugi sosedov je danes živ.
»To ni bilo afektivno stanje, to je bilo stanje, ki so ga vodile blodnje in halucinacije,« je na sodišču poudarila psihiatrinja in sodna izvedenka Ingrid Velikonja, ki je Majdi šele v priporu diagnosticirala bolezen.
Čeprav so se njene težave začele že veliko prej, o njih je pričal tudi njen oče, ta nikoli ni pomislil, da je njegova hči morda bolna ali da ima težave z duševnim zdravjem. Ponovil je, da ima hči kar nekaj šol, da bi lahko lepo živela in imela veliko prijateljev, če bi le hotela delati. »Noben je ni učil slabo, a ona je začela delati vse slabo. Če je že kaj naredila, je naredila kaj slabega. Izogibala se me je,« je dejal danes 90-letni oče Franc Jožef B. in ji sporočil, da je doma v Zatolminu ne želi videti nikoli več.
»Morda pa se bodo razmere spremenile, ko vaša hči Majda ozdravi. Vaša hči je bolna, le da tega dolgo časa niste vedeli,« ga je sodnica Tamara Birsa spodbudila k razmisleku. Prav tako Majdo, da ji bo morda, ko bo zdravljenje uspešno, svoje domače uspelo videti takšne, kot so, in ne takšnih, kot jih je doslej pod vplivom bolezni dojemala. »Danes, ko nimam več teh notranjih strahov, povezanih z boleznijo, vem, da takšno ravnanje ni bilo pravo. Sprejemam predlagani ukrep, ker vem, da je to za moje dobro, da bom lahko nekoč normalno delovala,« je na sodišču povedala obdolžena.
Kam po zdravljenju?
Majda svoje zdravljenje šele začenja, trajalo bo lahko največ pet let. Vsakega pol leta bo posebna komisija preverila, ali je še potrebno ali nemara lahko forenzično enoto psihiatrije zapusti prej. Njen odvetnik Bruno Krivec ima veliko upanja, da ji bo uspelo. Kljub temu pa številni – tudi odvetniki tistih, ki zdravljenje še prestajajo ali pa so ga že končali – povedo, da marsikdo po tem zdravljenju nima kam, da morda zdravljenje ne bo učinkovito, da po odpustu iz bolnišnice ni več zagotovila, da bodo terapijo nadaljevali, da bi marsikdo še potreboval nadzor, sicer znova vse bolj postajajo nevarni sebi in tudi drugim ... Pristojna ministrstva o rešitvah razpravljajo že vsaj od leta 2019, a zaenkrat rešitev še ni. Trenutno se o temi usklajuje sedem inštitucij. Na ministrstvu za solidarno prihodnost, kjer od oktobra 2024 deluje delovna skupina za vzpostavitev specializirane enote za obravnavo oseb z najtežjimi oblikami motenj v duševnem zdravju, pojasnjujejo, da gre za kompleksno vprašanje, ki posega na različna področja (pravo, sociala, zdravstvo ...) in zajema temeljne razmisleke o poseganju v pravice posameznikov, zagotavljanju človeku dostojnega obravnavanja ter varnega okolja.
