Politiki te dni eden za drugim ugotavljajo, da je s Trumpovimi dajatvami svet vstopil v novo dobo: ameriški predsednik je tako rekoč čez noč predrugačil svetovno trgovino, ki je zadnja desetletja stremela k temu, da bi bila čim bolj svobodna, prosta, pri čemer so bile Združene države Amerike na čelu takšnih prizadevanj.
Res živimo v zanimivem svetu, kjer lahko za zajtrk izberemo ananas iz Kostarike, nosimo majico, narejeno v Bangladešu, ali telefoniramo s pametnim telefonom, sestavljenim na Kitajskem iz delov, ki prihajajo iz številnih drugih držav. Vse to je (večinoma) posledica nečesa, čemur rečejo »prosta trgovina«. Sliši se čudovito, kajne? Kot ena velika globalna zabava, kjer vsi uživajo in se imajo krasno. Toda kot pri vsaki dobri zabavi, se tudi tukaj najde kdo, ki na koncu pomiva posodo, če tako rečemo.
Zdaj se zdi, da je ideja proste trgovine (morda celo globalizacije) pokopana. Ali pač?
Najprej prosim odgovorite, kaj za vraga je prosta trgovina? Zveni kot nekaj, kar bi si izmislil ekonomist v kakšnih hipijevskih sanjah. V teoriji je prosta trgovina precej preprosta ideja: države naj med seboj trgujejo brez ovir. To pomeni slovo carinam (davkom na uvoženo blago), kvotam (omejitvam količine uvoza) in drugim zoprnim birokratskim izumom, ki dražijo stvari ali jih sploh ne spustijo čez mejo. Ideja temelji na načelu »primerjalne prednosti« – če nekdo peče boljše palačinke kot vi, vi pa bolje kosite travo, potem je smiselno, da on peče za oba, vi pa pokosite travo še zanj. Oba sta na boljšem.
V globalnem merilu to pomeni, da naj Brazilija prideluje kavo, Nemčija avtomobile, Slovenija pa... No, nekaj bi se bržkone že našlo, v čemer smo najboljši (morda v pritoževanju nad vremenom?). Sliši se logično, skoraj idilično. Kot svetovni supermarket brez vseh tečnih lastnosti.
Res se sliši super. Govorimo torej o nekakšnem svetem gralu ekonomije? Ekonomisti (vsaj tisti klasični) prosto trgovino res obožujejo, ker naj bi prinašala kup dobrih stvari. Na primer:
- nižje cene: ko odstraniš carine in spodbudiš konkurenco, postanejo uvoženi izdelki cenejši; ananas iz Kostarike je zato cenejši, kot če bi ga poskušali vzgojiti v Prekmurju,
- večja izbira: na policah trgovin se znajdejo izdelki z vsega sveta; izbirate lahko med petnajstimi vrstami olivnega olja, namesto samo med dvema lokalnima,
- gospodarska rast: države se specializirajo, v teoriji postanejo bolj učinkovite, proizvodnja naraste, BDP se poveča; v teoriji vsi postanemo bogatejši (ekonomisti temu pravijo »povečanje pogače« – čeprav pozabijo omeniti, kdo dobi največji kos),
- inovacije: konkurenca sili podjetja, da postanejo boljša, pametnejša, hitrejša, ali pa vsaj cenejša.
Teorija je res lepa. Papir vse prenese, kot pravijo.
Okej, kje je torej zanka? Zakaj se potem ljudje pritožujejo in politiki grozijo s carinami? Zabava se konča na točki, ko se začne realnost. Zank je namreč kar nekaj. Medtem ko sektorji, ki izvažajo (na primer nemška avtomobilska industrija), lahko v teoriji cvetijo, tisti, ki tekmujejo z uvozom (na primer tekstilna industrija v Evropi ali ZDA), pogosto propadejo. Ljudje izgubijo službe. In čeprav ekonomisti pravijo, da se bodo ti delavci prekvalificirali in našli nove, boljše službe... No, to je lažje reči, kot storiti, še posebej, če si 50-letni tekstilni delavec.
V razvitih državah lahko konkurenca iz držav z nižjimi plačami pritisne na zniževanje plač v določenih sektorjih. Zakaj bi plačal domačega delavca 15 evrov na uro, če lahko nekdo v Aziji naredi isto za dva evra?
Prosta trgovina lahko poveča neenakost znotraj držav. Lastniki kapitala in visoko kvalificirani delavci v izvoznih panogah so pogosto zmagovalci, medtem ko so nekvalificirani delavci v panogah, ki tekmujejo z uvozom, pogosto poraženci. Pogača se morda res poveča, vendar nekateri dobijo samo drobtinice.
Socialni in okoljski dumping je prav tako problem. Podjetja lahko selijo proizvodnjo v države z ohlapnejšimi delovnimi in okoljskimi standardi, da znižajo stroške. To je tako imenovana dirka proti dnu (»race to the bottom«), kjer zmaga tisti, ki najmanj skrbi za delavce in planet. Vaša poceni majica ima lahko zelo visoko ceno nekje drugje.
Ampak ali je bila ta trgovina že doslej res tako prosta? Zveni bolj kot nekakšen divji zahod. Ironično, tudi dosedanja bolj prosta trgovina, če tako rečemo, je bila redko kdaj zares prosta. V resnici gre za zapleteno mrežo tisočerih pravil, sporazumov in izjem. Imamo Svetovno trgovinsko organizacijo (STO oziroma WTO), ki naj bi skrbela za pravila, vendar se pogosto zatika pri pogajanjih. Imamo regionalne sporazume (tak primer je Evropska unija) in bilateralne dogovore med državami. Poleg carin in kvot obstajajo še necarinske ovire – razni standardi, tehnične zahteve, različne regulacije – ki lahko prav tako otežijo trgovino. Včasih upravičeno, včasih pa so le prikrit protekcionizem. In ne pozabimo na subvencije, kar spet izkrivlja prosto konkurenco. Torej, trgovina nikoli ni bila povsem »prosta«, pač pa bolj »pogojno prosta pod zelo specifičnimi pogoji, še posebej, če si bil močnejša stran«.
Kdo torej pri prosti trgovini na koncu potegne krajšo in kdo daljšo? Je to igra zmagovalcev in poražencev? Absolutno. Čeprav teorija pravi, da naj bi države kot celota pridobile, so znotraj vsake države jasni zmagovalci in poraženci.
Kdo so torej zmagovalci? Multinacionalna podjetja (lažji dostop do trgov in cenejše proizvodnje), potrošniki (vsaj tisti, ki imajo denar), finančni sektor, delavci v konkurenčnih izvoznih panogah.
In poraženci? Delavci v panogah, ki jih prizadene uvoz, lokalna podjetja, ki ne morejo tekmovati z globalnimi velikani, naravno okolje (zelo pogosto), delavci v državah s slabimi standardi. Včasih se zdi, da je prosta trgovina kot dvigalo: nekatere dvigne v razkošne apartmaje, druge pa pusti v kleti.
Kaj pa planet, delavci in mi, majhne ribice? Smo v tej zgodbi samo statisti? Žal s(m)o vsi ti pogosto potisnjeni na stran. Transport blaga čez oceane ustvarja ogromen ogljični odtis (vaš ananas ni priletel na krilih dobre vile). Pritiski na zniževanje stroškov vodijo v slabe delovne pogoje in izkoriščanje v nekaterih delih sveta. Majhni lokalni proizvajalci težko tekmujejo z globalnimi verigami, ki imajo koristi od ekonomije obsega. To so tisti stranski učinki, o katerih zagovorniki proste trgovine neradi govorijo naglas.
Torej, je prosta trgovina dobra ali slaba zadeva? Naj jo objamemo ali brcnemo na smetišče zgodovine, kot to očitno počne Trump? Glede Trumpovih motivov bomo šele videli. Nekatere njegove izjave gredo bolj v smer, da druge države preveč omejujejo ameriški izvoz, zato jim bo vrnil v enaki meri. Povedano drugače: želel bi si popolne ukinitve dajatev za ameriško blago in vsega drugega, kar omejuje ameriški izvoz. Nedavno je še izjavil, da je zdaj čas za bogatenje. Koga je imel v mislih, ni povedal.
Skratka, odgovor na vprašanje, ali je prosta trgovina dobra ali slaba zadeva, ni preprost. Sama po sebi pravzaprav ni ne dobra ne slaba – je orodje. Kot kladivo, s katerim lahko zgradiš hišo ali pa narediš kakšno neumnost. Učinki so odvisni od tega, kako trgovino oblikujemo, kakšna pravila postavimo in kakšne varnostne mreže imamo za tiste, ki jih prizadene. Popoln protekcionizem (zapiranje meja) bi bil verjetno katastrofa, saj bi pomenil dražje izdelke in manjšo izbiro. Popolnoma neregulirana prosta trgovina pa vodi v kaos in nepravičnost.
Hočete reči, da je resnica, kot običajno, nekje vmes. Točno tako. V resnici potrebujemo »pametno« trgovino, ki ne upošteva zgolj ekonomske koristi, ampak tudi socialne in okoljske stroške. Trgovino, ki postavlja standarde, ščiti ranljive in zagotavlja, da koristi niso skoncentrirane samo na vrhu. Morda potrebujemo manj »proste« in več »pravične« trgovine, bi rekli. Vendar je to že tema za drugo debato – verjetno še daljšo in bolj zapleteno. Do takrat pa uživajte v svojem ananasu in držite pesti, da se svet ne bo pogreznil v trgovinsko vojno, ker se ta običajno ne konča dobro za nobenega.
