Bil je običajen spomladansko-zimski konec tedna, nekje med lepim in toplim ter hladnim in vlažnim. Pot je vodila od Ljubljane proti Štajerski. Kako čudovita dežela, zdi se nekako večno pomladna. In ko so misli hvalile njene lepote, je nekje v mehurju sporočalo, da je čas za hitri postanek ob avtocesti, skok do stranišča in potem po zasanjani cesti naprej. Počivališče Tepanje ni bilo daleč, tako da se je vse zdelo prav imenitno. Potem pa se je nenadoma vsa romantika razblinila. Povsem nenadejano, in to pred vhodom na tamkajšnje stranišče!
Mehur je tiščal, želja je bila močna, toda vrag je ostal zaprt, ker pri sebi nismo imeli evrskega kovanca. (Kdor je doživel tako nadčloveško silo, ko mora, a mu ne dovolijo, bo bržkone dobro razumel stisko.) Končalo se je z nerodnim plezanjem čez ogrado, naj si ljudje mislijo, kar hočejo. Ni bilo drugega. To ali pa po »romunsko« nekje na odstavnem pasu. Ampak resno: mar nam gre v naši deželici res že tako dobro, da svobodni človek tudi do stranišča ne more več? Na prvi pogled se zdi šaljivo vprašanje, toda izkaže se za smrtno resno.
Vprašanje se je po glavi vrtelo od Tepanj naprej. Romantika »auf wiedersehen«. Potem pa človek razmišlja: saj še ni tako davno, ko si se brez dvomov lahko ustavil na črpalki in opravil, kar se je moralo opraviti. Bilo je nekako samoumevno.
A zdaj smo najbrž že tako zelo razviti in del civiliziranega sveta, da pač ne gre več tako. Toda zakaj? Pač zato, očitno.
Počivališča v najemu
Pri Darsu, ki skrbi za avtoceste, so nam pojasnili, da je na slovenskem avtocestnem omrežju, ki obsega 625 kilometrov avtocest in hitrih cest, skupno 54 velikih počivališč z bencinskimi servisi. »Slednja oddajamo v najem, pri čemer je obveznost vzdrževanja v okviru sklenjenih najemnih pogodb prevzel najemnik. Največ avtocestnih počivališč v Sloveniji sicer upravlja družba Petrol,« so nam pojasnili. Poleg tega Dars celovito upravlja še 12 manjših počivališč, ki so bila v celoti obnovljena, pri čemer je za vzdrževanje sanitarij prav tako odgovoren najemnik.
Zanimivo pa je, da so se ob vsem tem izognili našemu ključnemu vprašanju: ali bodo stranišča vedno brezplačna? V mislih smo seveda imeli manjša počivališča, o katerih imajo ljudje razmeroma dobro mnenje – vsaj tako slišimo –, ki so lepo urejena in kjer kovanci niso potrebni. Vsaj za zdaj. Pa v prihodnje? No, vidite, na to nam pa niso odgovorili.
Mar ne bi bilo lepo, če bi bila pravica do brezplačnega stranišča vsaj ob cesti zapisana v ustavo? Tisti trenutek, ko smo stali pred straniščem v Tepanjah, se nam je zdela takšna ideja prav imenitna.
Problem pa niso le avtoceste. Poskusite priti do stranišča v kakšni ljubljanski ali bohinjski restavraciji. Recimo, da ste se znašli nekje bolj na samem in da v bližini ni ravno občinske straniščne školjke. Človek bi se včasih raje pogreznil v zemljo, kot da stopi v lokal in vpraša, ali lahko. Že vnaprej pričakuje sumničave poglede barskega osebja in če vendarle prikimajo, odleže. Večja pa je verjetnost, da vas bodo srepo premerili in vam tako sporočili, kaj si mislijo. Tudi besede »saj bom naročil radensko« v takih primerih ne zaležejo.
Odpade tudi kakšna večja gostilna, saj je treba biti pravi mojster, da te ne opazijo. Težko se je pretvarjati, da nas zanima le jedilni list, ko krožimo med mizami, korak za korakom bliže stranišču. Le pravi mojstri znajo zaobiti natakarje, se prebiti skozi množico in tiho smukniti skozi prava vrata do olajšanja. Toda mojstri izmikanja pravijo, da če vas že kdo opazi, se je najbolje pretvarjati, da niste zaznali pogleda – saj veste, takšnega, ki preprosto ve, da niste tam zaradi okušanja kuhinje.
Del razvitega sveta
To pa žal ne velja le za Slovenijo. Kot rečeno, smo del razvitega sveta. Če namreč vprašate marsikaterega svetovnega popotnika od drugod, je precej verjetno, da vam bodo Evropo opisali kot dom zgodovinske arhitekture, neverjetne kulinarike pa tudi, tako je, stranišč na kovance. Znak je svetovno znan: »50 centov« ali pa morda »1 evro« za škripajoče čist sedež. Toda težava nastopi, ko žepi žvenketajo od vsega drugega razen od izmuzljivega pravega drobiža – nekako imate tistih petkrat po 20 centov, nemara tudi žeton za nakupovalni voziček ali celo za igralni avtomat, kovanca, ki vas popelje v svet olajšanja, pa zagotovo ne, vsaj ne takrat, ko ga potrebujete. Nepozabni so tisti neprijetni trenutki plesanja naokoli, trepljanja po žepih kot detektiv, ki išče tihotapsko blago, medtem ko se okoli tebe oblikuje vljudno razdražena vrsta. Slovenija pa je v Evropi, kajne. Zakaj bi bilo tu kaj drugače?
Potem je seveda tu še čarobna, tako redka najdba: brezplačno javno stranišče. Brez vrtljive lopute, brez požiralca kovancev in da je za nameček še vse čisto. Po možnosti je najdba še čudežno založena s toaletnim papirjem in takrat se res vprašamo, ali sanjamo. Mogoče, toda v nekaterih civiliziranih državah (pomislimo na Singapur) vas na vsakem koraku pozdravijo brezhibne brezplačne sanitarije. Kdo je zdaj najbolj napreden?
Še bi lahko naštevali, vendar se raje ustavimo pri še eni bolečini: oznakah stranišč. Včasih je bilo sila enostavno: pisalo je »Ž« ali »M«. Težavo s tem so imeli zgolj nepismeni, petletni in morda politiki. Za slednje so nato na vrata raje nalepili gospoda v džentelmenski obleki in žensko v damski. Dandanes pa so oznake tako moderne, da človek ne ve več, kam bi šel. Zgodi se, da je oznaka v obliki abstraktnih spolnih organov, spet drugič v barvni kodi, ki ni prav nič očitna … Na srečo je v takih zadregah ostal en vendarle nedvomen namig – pisoar v moških prostorih. Če je tam, smo nedvomno vstopili skozi prava oziroma napačna vrata. In tako bo vse dotlej, dokler ne iznajdejo ženskih pisoarjev.
Skratka, je vprašanje, ali v Sloveniji primanjkuje brezplačnih javnih stranišč, na mestu ali ne?
Odgovor terja globlji razmislek.
Resnejše vprašanje
Resda smo doslej na tematiko gledali z malce bolj šaljive plati, toda med nami so ljudje, za katere so takšne dileme zelo resne. V Sloveniji je po nekaterih ocenah več kot 7000 državljanov, ki imajo kronično vnetno črevesno bolezen. Gre za imunsko pogojeno bolezen, ki povzroča vnetje črevesa ali celotne prebavne cevi. Najpogosteje se pojavi med 15. in 35. letom starosti, pojavnost bolezni pa narašča tudi pri otrocih. Je bolezen sodobnega časa, ki lahko prizadene kogar koli v katerem koli življenjskem obdobju. V Evropi je štiri milijone ljudi, ki se soočajo s to težavo.
Pri nas imajo društvo, ki med drugim vsako leto organizira akcijo Naj javno stranišče, saj želijo javne institucije opozoriti na težave, ki jih imajo osebe s kronično vnetno črevesno boleznijo.
In kaj ugotavljajo? »V prvih letih izvajanja akcije smo ugotovili, da je stanje na področju zagotavljanja javnih stranišč slabo, da je javnih stranišč premalo, zato smo akcijo nadaljevali tudi v naslednjih letih. Prvo leto smo preverili stanje v mestnih občinah, v naslednjih letih pa vsako leto dodali pet novih občin. Tako smo lani akcijo izvedli že šestnajsto leto zapored in vanjo vključili 110 občin in 54 bencinskih servisov ob avtocestah. Tudi v letu 2025 bomo čez poletje preverili, kakšno je stanje v 115 občinah,« je pojasnila Danica Koren, vodja in koordinatorica akcije.
Na splošno so zadovoljni s stanjem. »Občine, ki imajo javna stranišča, zanje lepo skrbijo. Iz leta v leto ugotavljamo napredek na tem področju.« Zaskrbljujoč podatek pa je, da kar 54 od 110 vključenih občin nima javnih stranišč. Tem vsako leto ob zaključku akcije podelijo »zidak« in jih na tak način poskušajo spodbuditi h gradnji javnih stranišč.
Njihove ugotovitve še kažejo, da so bolj urejena in imajo zadostno zalogo higienskega materiala stranišča, kjer je stalno navzoč čistilec. »In prav s stalno navzočnostjo čistilca bi lahko rešili tudi 'zaklenjenost' in 'plačljivost' javnih stranišč. Nenazadnje javna stranišča niso pomembna le za osebe s kronično boleznijo, temveč za vse ljudi, so ogledalo družbe in prav bi bilo, da bi bila dostopna, čista in lepo urejena,« je dodala Danica Koren.
Mimogrede, pri društvu so izdelali tudi aplikacijo Najbližji wc, ki si jo lahko vsakdo naloži na telefon. Morda nas to reši kakšne zadrege.
Tako traktat o javnih straniščih dobi še večjo težo, kajne. Ostaja torej upanje, da bo Slovenija v prihodnje morda spet dežela, kjer bo mogoče opraviti potrebo, ne da bi pri tem najprej pogledali v denarnico in ugotavljali, ali imamo pri sebi denar in kovanec ravno pravšnje vrednosti.
