Slovenski premier Janez Janša je za izraelski časnik Israel Hayom napovedal sporno selitev slovenskega veleposlaništva v Jeruzalem in zamrznitev priznanja Palestine. Poiskali smo odgovore na vprašanje, ali je to sploh mogoče.
Kratek odgovor se glasi: da. V politični in diplomatski praksi je »zamrznitev« ali celo umik priznanja mogoč, za to pa obstajajo tudi številni sodobni primeri. Vendar pa je takšen korak z vidika mednarodnega prava zelo zapleten in sporen.
Kaj torej pravi mednarodno pravo? V mednarodnem pravu prevladuje stališče (znano kot deklaratorna teorija državnosti, ki jo podpira tudi konvencija iz Montevidea o pravilih in dolžnostih držav), da je priznanje države, ko je enkrat podano, nepreklicno, dokler ta država izpolnjuje pogoje za obstoj.
Pravni strokovnjaki se pogosto sklicujejo na načelo estoppela, ki v osnovi pomeni, da država ne more pravno preklicati priznanja, saj bi to povzročilo kaos in nestabilnost v mednarodnih odnosih. Strogo pravno gledano pa lahko država prekine diplomatske odnose, zapre veleposlaništva ali zavrne sodelovanje z vlado, ne more pa »odpriznati« samega obstoja države.
Kaj pa v resničnem svetu, v praksi? Politična praksa temu pravnemu načelu pogosto nasprotuje. V realnosti, zlasti ko gre za »delno priznane« ali »sporne« države, diplomatsko priznanje deluje kot orodje geopolitike. Države pogosto uporabljajo izraze, kot so »zamrznitev«, »suspenz« in »umik« priznanja, s čimer signalizirajo velik zasuk v zunanji politiki, pogosto zaradi pritiskov vplivnejših držav ali pa zamenjave domače oblasti.
Kaj s tem misli Janez Janša? Ko govori o zamrznitvi slovenskega priznanja Palestine, se bržkone naslanja prav na to politično prakso in zakonodajo. Če nova vlada argumentira, da je bilo dejanje prejšnje vlade ob priznanju nezakonito (na primer zaradi domnevnih kršitev notranjih postopkov), lahko politično suspendira vse diplomatske in mednarodnopravne posledice tega priznanja, ne da bi se ji bilo treba spuščati v mednarodnopravno debato o tem, ali Palestina izpolnjuje pogoje za državo ali ne.
Ali se lahko sklicuje na nezakonitost priznanja? Ne. Postopek je bil speljan v skladu z zakonodajo. Toda, kot vemo, so politiki, ki si zakonodajo poskušajo razlagati po svoje.
Ali obstajajo kakšni sodobnejši primeri, ko se je to že zgodilo? Da. Večkrat se je primerilo, ko so države zamrznile, suspendirale ali v celoti umaknile priznanje določene entitete.
Tak je primer Zahodne Sahare (Arabska demokratična republika Sahara – SADR), ki je pravzaprav najbolj neposreden zgodovinski primer uporabe termina zamrznitev. SADR je v preteklosti priznalo več kot 80 držav. V zadnjih desetletjih pa je Maroko (ki si lasti to ozemlje) izvedel izjemen diplomatski in gospodarski pritisk. Posledično je več deset držav (med njimi Peru, Kenija in številne druge afriške ter latinskoameriške države) izrecno izjavilo, da zamrzujejo ali suspendirajo priznanje. Kot uradni razlog običajno navedejo, da želijo počakati na izid mirovnega procesa pod okriljem Združenih narodov.
Kaj pa Kosovo? Da, tudi Kosovo. Po razglasitvi neodvisnosti leta 2008 je Kosovo priznalo več kot sto držav. Vendar pa je Srbija, ob podpori Rusije, sprožila silovito kampanjo »odpriznavanja« (angleško »derecognition«). Več držav (na primer Surinam, Burundi, Gana) je kasneje poslalo diplomatske note, s katerimi so umaknile ali suspendirale svoje priznanje. Podobno kot pri Zahodni Sahari te države pogosto navajajo, da je priznanje začasno umaknjeno do zaključka uradnega dialoga med Beogradom in Prištino.
Tajvan? To je najbolj znan primer množičnega umika priznanja. Desetletja po kitajski državljanski vojni je večina zahodnega sveta priznavala vlado v Tajpeju kot edino legitimno predstavnico celotne Kitajske. Z geopolitičnim vzponom Ljudske republike Kitajske so države po vsem svetu sistematično umikale priznanje Tajvana (v skladu s politiko »ene Kitajske«) in vzpostavljale odnose s Pekingom. ZDA so na primer priznanje Tajvanu uradno umaknile leta 1979.
Zakaj temu pravijo zamrznitev? V našem primeru zaradi dejstva, da mednarodno pravo zelo nenaklonjeno gleda na formalen umik ali »odpriznanje« države. Tako vlade raje uporabijo izraz zamrznitev.
Ta diplomatski manever omogoča, da vlada ustavi vse praktične posledice priznanja (na primer odpiranje veleposlaništev ali glasovanje za to državo v Združenih narodih), pri tem pa obdrži nekakšen status quo z utemeljitvijo, da je odločitev samo na premoru ali pa da se preverja njena pravna veljavnost znotraj lastnega ustavnega reda.
Naslednja vlada lahko sicer to odločitev spremeni.
Kako bi Janša lahko to dosegel? Tukaj ugibamo. Z vidika politične zamrznitve bi lahko njegova vlada nemudoma zaustavila vse praktične diplomatske dejavnosti in stike, s čimer bi odnose dejansko zamrznila na operativni ravni. Tukaj ima pomembno vlogo zunanje ministrstvo, ki je v rokah SDS.
Pravno gledano pa bo potreboval glasove večinske koalicije v parlamentu, da bi lahko v državnem zboru sprejeli sklep, s katerim bi formalno suspendirali ali preklicali odločitev za priznanje Palestine, pri čemer bi se lahko sklicevali na pravne ali geopolitične razloge. Ne pa, seveda, na moralne. A morala in politika nista vedno prijateljici.
