Poletje je za večino ljudi čas dopusta, brezskrbnosti in oddiha. Medtem ko nekateri uživajo na plažah, v gorah ali na potovanjih, številni poklici prav v tem času doživijo svoj vrhunec. Gostinci, turistični vodniki, reševalci iz vode, prodajalci sladoleda, delavci v turizmu in številni drugi skrbijo, da poletni utrip nemoteno teče. Ko se temperature dvignejo in mesta ter turistične destinacije oživijo, se njihov delovni tempo še pospeši. Kdo so ljudje, ki nam omogočajo brezskrbne poletne dni, in kako je videti njihovo delo v najbolj vročem delu leta? Pogovarjali smo se z lastnico kampa, turistično vodnico, voznikom turističnega avtobusa v starem mestnem jedru Pirana in reševalcem iz vode.
Lidija Koren, letošnja nagrajenka za življenjske dosežke in izjemen prispevek k razvoju kamping turizma, je bila pionirka na področju kampiranja v Posočju. Pred 35 leti, ko dolina še ni pokala od turistov, je blizu Napoleonovega mostu v Kobaridu odprla kamp. »Drži, odločila sem se za poklic in delo, pri katerem so poletja v celoti rezervirana za goste, tvoje želje pa morajo počakati na konec sezone,« je potrdila, da je bilo njenih zadnjih nekaj več kot trideset poletij podrejenih temu, da so se drugi počutili dobro. In ko so se drugi počutili dobro, je bila zadovoljna tudi sama, zato so bili meseci odrekanja lažji. »Vsa poletja in tudi zunaj sezone sem ponoči spala v kampu, takoj ko je bil v njem le en gost. Čutila sem se odgovorno in nisem mogla zapustiti kampa. Ponoči ob enih ali dveh sem naredila zadnji obhod in ob prvem svitu znova. Seveda so prišli tudi trenutki krize in sem se spraševala, kaj mi je bilo tega treba, a to so bili kratki prebliski, ki so hitro minili,« se spominja. Čas zase in za svoj dopust si je vzela po sezoni in tudi sicer poletje ni njen najljubši letni čas. Veliko ljubša sta ji pomlad in jesen, ko je manj gneče in se je lahko tudi v kampu bolj posvetila svojim gostom.
Odkar je upokojena, je nočno spanje v kampu prepustila sinu, še vedno pa priskoči na pomoč, ko čez poletje zmanjka kakšna delovna roka. Vse težje je namreč dobiti ljudi, ki bi bili pripravljeni delati poleti. Posebej težko v Posočju dobijo kuharje, čeprav so jih pripravljeni zaposliti za vse leto in ne samo na vrhuncu sezone. Naša sogovornica je z leti izkušenj prišla do spoznanja, da je vse lažje, če sodelavci čutijo s podjetjem in vedo, za kaj se trudijo. V tem primeru so tudi poletni napori lažji. »Kdor pa hodi le v službo in samo čaka na plačo, temu je pa težko,« je prepričana.
So turistični vodniki res vedno na dopustu?
Tudi Andreja Humar je že dolgo tako ali drugače vpeta v turizem, zadnja leta se večinoma ukvarja s turističnim vodenjem. »Od nekdaj sem navajena, da delam takrat, ko drugi pohajajo,« se posmeje. Med pogovorom pojasni, da je delo turističnih vodnikov zelo raznoliko in bi nam lahko vsak povedal drugačno izkušnjo. »Odvisno od tega, ali boste govorili z lokalnim vodnikom, ki vodi v svojem domačem kraju, z regionalnim vodnikom ali z vodnikom za potovanja.
Lokalni vodniki pri nas v slovenski Istri in na Krasu imajo največ dela maja in junija ter nato septembra in oktobra, na Krasu tudi še novembra. Nacionalni, ki vodijo tudi na Bled, v Ljubljano in Postojnsko jamo, so večinoma v delo vpeti vse leto, potovanja pa vrh dosežejo med prvomajskimi in jesenskimi počitnicami. Načeloma pa velja, da je to zelo sezonski in prekarni poklic. Le redki vodniki so zaposleni pri agencijah in večina nas mora ob tem delu za preživetje početi še kaj drugega,« razloži.
Sama je že dolgo lokalna vodnica, zadnji čas pa vodi tudi potovanja, predvsem na Kanarske otoke, v Andaluzijo, Albanijo, na Sardinijo in še kam, kamor s svojim prepoznavnim rumenim klobukom pod okriljem turistične agencije Oskar vodi skupine popotnikov. Zanimalo nas je, kako se odzove na pogosto opazko, da so turistični vodniki tako ali tako ves čas na dopustu. »Drži, marsikdo mi reče, da samo pohajam. A vodenje potovanja je v prvi vrsti zelo velika odgovornost. Upravljam počitnice ljudi, tudi tistih, ki so si jih privoščili le enkrat na leto, morda celo samo enkrat v življenju. V skupini najrazličnejših karakterjev in zanimanj je treba ustvariti skupinsko dinamiko, biti moraš dober organizator, se nenehno izobraževati, vse mora potekati po načrtih, obenem moraš biti navdihujoč in ob tem še zabaven. Na koncu ne smeš niti nikoli zares zboleti, zato se večkrat pošalim, da bi bil lahko moj vodniški slogan 'Do cilja vas pripeljem tudi mrtva',« v smehu razkrije eno od internih šal vodnikov. Največje plačilo ji tako predstavljajo zadovoljni in srečni popotniki, tudi sama potrdi, da je prav to njena notranja motivacija, ki ji osmišlja delo takrat, ko vsi drugi počivajo. In kam gre potem sama na dopust? »Če veliko potuješ, je tvoj dopust lahko tudi domače družinsko življenje,« sklene.
Poletje žrtvuje, da preživi družino
Čez poletje se zaradi povečanega obiska močno povečajo potrebe po dodatnih delavcih predvsem v turističnih krajih. V podjetju Okolje Piran denimo med počitnicami potrebujejo dodatne roke na portoroški plaži, dodatne reševalce iz vode, več je dela v pristanišču, na parkiriščih, več je smeti, več prometa, več je potreb po urejanju zelenih parkovnih površin. Pomagajo si tako s študenti, vključevanjem delavcev prek programov javnih del kot z zunanjimi izvajalci. Naš tretji sogovornik Peter je eden od njih in že 28 poletnih sezon na Centralni plaži Portorož kot reševalec iz vode skrbi za kopalce. Prikima, da je predvsem ob morju to zelo sezonski poklic, zato sam čez leto hodi v redno službo, poletja pa predvsem zaradi dobrega zaslužka preživlja na plažnem stolpu. Ta bo v naslednjih treh mesecih bolj kot ne njegov drugi dom. Na njem z nekaj vmesnimi počitki preživi med osem in deset ur na dan. Pravi, da poletje žrtvuje za to, da lahko lažje preživi svojo družino. »Večkrat opazujem družine z otroki na plaži in se spomnim na moje, ki me čakajo doma. Tolažim se s tem, da je poleti tako ali tako povsod gneča in da bomo zaradi mojega dela lahko kasneje v miru z družino odšli na dopust na kakšno bolj oddaljeno destinacijo,« je iskren.
Sam se žrtvuje za družino, študentje si z zaslužkom privoščijo kakšen priboljšek ali plačujejo šolanje. »V zadnjem obdobju k nam prihaja zelo veliko študentov iz Srbije, saj je s tem delom mogoče zaslužiti več kot povprečno slovensko plačo, hkrati pa so tudi zelo dobri plavalci,« pripoveduje in prikima, da so odlike reševalca iz vode predvsem dobra fizična in kondicijska pripravljenost ter seveda znanje prve pomoči. Če je včasih delo reševalca veljalo za lahko poletno delo, danes ni več tako. »Zadovoljen sem, da so se stvari izboljšale, to je postala zelo profesionalna služba, reševalci so usposobljeni in zelo vestni pri svojem delu,« pripoveduje. Marsikdaj opazi, da predvsem starejši domačini čakajo, da pride v službo, in se šele nato brezskrbno podajo v vodo. »Če vedo, da nekdo bedi nad njimi, se počutijo bolj sproščeni, nekateri celo pridejo mimo in me prosijo, naj jih imam na očeh. Predvsem starejšim svetujem, da se v vodo odpravijo v dvoje, saj bo tako vedno nekdo zraven in bo, če ne drugega, vsaj poklical na pomoč,« je eden od njegovih nasvetov.
Ker je zelo empatičen človek in rad dela z ljudmi, mu zadoščenje za delo takrat, ko drugi uživajo, predstavljajo tudi trenutki, ko njegova pomoč odloči o srečnem koncu. »Za to ni plačila,« prikima, ko pripoveduje o uspešnem iskanju izgubljenih otrok na plaži, o uspešni pomoči majhnemu otroku, ki je doživel vročinski krč, o pravočasno zaznanem srčnem zastoju, reševanju starejših, ki jih je v vodi zgrabil krč …
Poletje v Piranu
O vrvežu poletnega Pirana bi lahko na dolgo in široko pripovedoval Mirja Grlj, ki po ozkih piranskih ulicah vozi mali električni avtobus in dostavko – električno vozilo, s katerim lahko v vsako ulico starega mestnega jedra pripelje prtljago, material za obnovo in drugo blago. Čez leto vozi obe vozili, med poletnimi počitnicami, ko bodo službo voznikov okrepili in bodo ti vozili v dveh izmenah, ga boste večinoma lahko srečali za volanom dostavka. »Srečen sem, da imam tak poklic, všeč mi je dinamično delo, rad vozim. Tudi delo z ljudmi mi ustreza, rad rečem kakšno besedo s potniki,« se ne pritožuje nad svojim delom, čeprav v malem dostavku nima klimatske naprave in se skozi poletno vročino prebija z odprtimi okni.
Pripoveduje, da so poletja, ko se po piranskih ulicah gnete veliko turistov, za voznike poseben izziv. »Ljudje so na dopustu, odklopijo se od vsakdanjih skrbi in včasih tudi od previdnosti na cesti. Otroci se pogosto sprehajajo s telefonom v rokah in pozabijo, da na cesti niso sami. Vozniki moramo biti zato več kot stoodstotno osredotočeni na pešce. Včasih je dovolj samo trenutek, da se kaj zgodi,« pripoveduje. Tudi zato poletje ni njegov najljubši čas v Piranu; pravzaprav komaj čaka, da pride jesen in z njo mirnejše obdobje.
