Podmorski telekomunikacijski kabel, ki povezuje finske Helsinke in nemški Rostock, je bil pretrgan, z njim pa vse optične povezave v njem, sta minuli teden sporočili obe državi. Dan zatem je podobna novica priletela iz Švedske in Litve: meddržavni podmorski kabel je prerezan in ne deluje. Na srečo poteka v Baltskem morju med državami več kabelskih poti, tako da poškodovanje dveh kablov ni ogrozilo internetnega prometa. Je pa znova pokazalo, kako ranljiva je ta infrastruktura. V obeh primerih sumijo, da gre za sabotažo, in države so sprožile preiskavo.
Vrh nemške politike je v prvih izjavah nakazal, da odgovornost za incidenta iščejo v smeri Rusije. V Moskvi očitke o domnevni vpletenosti zavračajo in označujejo za absurdne. Potem ko je časnik Financial Times izpostavil, da je po podatkih o pomorskem prometu prav v času obeh incidentov na območju plula kitajska tovorna ladja Yi Peng 3 na poti iz Rusije v Egipt, se je odzvalo tudi kitajsko zunanje ministrstvo in sporočilo, da ni seznanjeno z morebitno vpletenostjo kitajske ladje v okvaro dveh kablov. Preiskava še ni končana, kitajska ladja pa je trenutno zasidrana v vodah med Švedsko in Dansko pod nadzorom plovil danske mornarice.
Za več kot tisoč milijard dolarjev poslov na dan
Podmorski kabli, ki so na zunaj videti kot debelejša vrtna cev, so strateška in geopolitična tema. Ključni so za globalno komunikacijo, saj prenašajo 99 odstotkov svetovnega internetnega prometa. Ljudje v vsakdanjem življenju veliko govorimo o podatkih, ki jih hranimo »v oblaku«, zato se ustvarja zmotno prepričanje, da internet leti po zraku. Prek satelitov, kot je Starlink podjetja SpaceX Elona Muska, se za zdaj prenaša zgolj drobec internetnih podatkov. Internet v resnici potuje po morskem dnu.
Po celotni zemeljski obli so položili že več kot 420 podmorskih kablov, skupaj merijo več kot 1,3 milijona kilometrov, kar je več kot trikratna razdalja od Zemlje do Lune, so nedavno izračunali v reviji Energy Industry Review. Prek podmorskih kablov vsak dan opravijo transakcije v vrednosti več kot tisoč milijard dolarjev, ocenjuje Fundacija za informacijsko tehnologijo in inovacije (ITIF). Ne preseneča, da so glavni vlagatelji na tem področju telekomunikacijska podjetja in velikani, kot so Amazon, Facebook in Google.
Ladja med plovbo odvija kabel
Zamisli o prenosu informacij s kablom pod oceani segajo v sredino 19. stoletja, ko jim je v letu 1857 uspelo napeljati prvi telegrafski kabel med Kanado in Irsko. Sto let kasneje je uspešno deloval prvi čezoceanski telefonski kabel, prva povezava iz optičnih vlaken pa je čez Atlantik potovala v letu 1988.
Podmorski telekomunikacijski kabel mora biti zgrajen tako, da zdrži tudi več tisoč metrov metrov globoko pod morjem. Sestavljen je iz zunanje zaščitne plasti, ki ščiti jedro pred mehanskimi poškodbami in rjo, sledi več slojev zaščite iz jekla, plast bakra za električno napajanje na celotni trasi ter vodotesna izolacija, v sredini pa so optična vlakna, ki omogočajo prenos podatkov prek svetlobnih impulzov z izjemno visokimi hitrostmi. Za povečanje moči signala na dolgi poti je vsakih 30 ali 60 kilometrov na kablu večja izboklina, ki jo imenujejo repetitor.
Podmorski optični kabli niso poceni, po ocenah portala TeleGeograpy stanejo več kot 25.000 evrov na kilometer. Namestitev čezatlantskega kabla stane več sto milijonov dolarjev, pri čemer velja, da je bolje, če jih je položenih več. Če je en tak kabel prekinjen, se internet preusmeri na druge povezave, če so na voljo.
Podmorske kable na morsko dno polagajo posebej za to opremljene ladje. Na ladji so kabli skrbno zviti v ogromnih kovinskih kolutih. Večje ladje lahko natovorijo tudi po več tisoč kilometrov kabla. Z ladje jih med plovbo postopno odvijajo in spuščajo na dno po prej natančno določenih trasah, kjer to relief morskega dna najlažje dopušča. Pri tem se izogibajo podvodnim vulkanom, vrelcem, previsom in drugim oviram. Med polaganjem se kabli ne smejo zaplesti ali preveč zapogniti, da se optična vlakna ne prekinejo. Za priobalna območja so kabli še dodatno zaščiteni. Tam so zakopani pod morsko dno ali pokriti z betonsko oblogo, na odprtem morju pa samo položeni.
Poškodbe in sabotaže niso redkost
Poškodbe ali kvari podmorskih kablov so kar pogosti, naštejejo jih med 100 in 200 na leto. Največkrat jih nenamerno zajamejo in poškodujejo ali pretrgajo ribiške barke s svojimi vlečnimi mrežami ali tovorne ladje med sidranjem. Druge poškodbe so posledica naravnih pojavov, kot so potresi, podvodni plazovi ali vulkanski izbruhi. Tako je denimo potres pri japonskem otoku Honšu leta 2011 poškodoval pomemben kabel, ki povezuje Kitajsko, Japonsko, Južno Korejo, Malezijo, Filipine, Singapur in Tajvan. Vulkanska eksplozija v morju pri Tongi je pred dvema letoma pretrgala podvodni kabel in to polinezijsko otočje za več tednov odrezala od interneta. Letos junija je poškodba kablov ohromila komunikacije v Vietnamu.
Niti sabotaže podvodnih internetnih kablov, kot domnevajo za zadnja primera na severu Evrope, niso redkost. V začetku leta so bili, denimo, poškodovani ključni podmorski kabli v Rdečem morju: to je vplivalo na četrtino komunikacij med Evropo in Azijo. Dogodek so pripisovali domnevnemu napadu hutijevskih upornikov iz Jemna, ki pa so to zanikali. Ob lanskem poškodovanju plinovoda Balticconnector med Finsko in Estonijo sta jo skupila tudi bližnja podmorska telekomunikacijska kabla. Na Finskem so najprej domnevali, da gre za rusko sabotažo, kasneje pa osumili kitajsko kontejnersko ladjo, ki je s sidrom zapela ob cevi in jih poškodovala. Namerno ali ne, to še ni jasno.
Popravilo podmorskih optičnih kablov ni preprosto. Ko senzorji opozorijo na motnje v delovanju, ekipe strokovnjakov priplujejo nad območje napake s specializiranimi ladjami za popravilo kablov. S posebnimi kavlji oziroma grabljami ga dvignejo z morskega dna na gladino in v laboratoriju na ladji zamenjajo poškodovani kos kabla. Celotna operacija običajno traja nekaj tednov. Za večjo varnost so sicer po oceanih določili zavarovana območja, kjer ležijo kabli, ter tam prepovedali ribarjenje in sidranje ladij. A nadzora na odprtem morju ni mogoče zagotoviti.
