Kupci se še dobro spomnimo časov, ko smo v trgovini za dvajset evrov v nakupovalno vrečko lahko nabrali kar nekaj živil, danes pa za ta denar dobimo bore malo. To, da se je hrana v zadnjih desetih letih podražila za skoraj polovico, potrjujejo tudi preverljive številke državnega statističnega urada. Te kažejo, da moramo za hrano v povprečju odšteti dobrih 44 odstotkov več kot pred desetimi leti.

Če primerjamo zadnje podatke iz decembra lani s povprečjem leta 2015, lahko vidimo, da se je najbolj podražilo sveže ali ohlajeno sadje. Podatki kažejo, da so bile cene za kar 106 odstotkov višje kot v primerjavi s povprečjem leta 2015. Sledi oljčno olje, ki se je prav tako podražilo za skoraj sto odstotkov, podobno je s krompirjem, nekoliko manj pa so se dvignile cene masla (za slabih 75 odstotkov).

Največje podražitve v letu 2022

V obdobju po letu 2000 so se hrana in brezalkoholne pijače najbolj podražile leta 2022. Letna stopnja rasti cen v tej skupini je bila takrat 18,6-odstotna. Za primerjavo, lani je bila 2,6-odstotna. Leta 2022, ko so bile podražitve hrane na letni ravni največje, je bil na vrhu sladkor, in sicer se je cena v primerjavi z letom prej zvišala za 59,2 odstotka, jedilno olje se je podražilo za 43,6 odstotka, maslo za 40 odstotkov in sveže posneto mleko za 38,4 odstotka.

V zadnjem letu se je rast cen sicer nekoliko umirila. »Pri nas so se cene hrane lani v primerjavi z letom 2023 zvišale za dobra dva odstotka, pri čemer je treba poudariti, da smo te cene primerjali s cenami košarice, ki so bile občutno nižje,« je v oddaji Odmevi na Televiziji Slovenija dejala predsednica Trgovinske zbornice Slovenije (TZS) Mariča Lah. Poudarila je, da je bila podražitev hrane pri slovenskih trgovcih nižja od povprečja v Evropski uniji. A kljub umiritvi povprečne rasti cen se je oljčno olje v zadnjem letu podražilo za skoraj petino, maslo za slabih 17 odstotkov, meso od tri do šest, kruh pa za dobra dva odstotka.

Vse naštete podražitve cen, da o čokoladi niti ne govorimo, so sicer razburile tudi Slovence, a ne tako zelo kot Hrvate, ki so se pred dnevi množično odločili za bojkot trgovin z osnovnimi potrebščinami zaradi vse višjih cen, predvsem hrane. Učinek je bil opazen, saj je hrvaška televizija Nova TV izračunala, da so imele trgovine v predpreteklem tednu med ponedeljkom in soboto za dobrih 44 milijonov evrov manj prometa kot v istem obdobju teden prej. To pomeni približno odstotek skupnih letnih prihodkov petih največjih trgovskih verig. Prejšnji petek so pripravili nov bojkot, poleg tega pa so se podobni pozivi začeli pojavljati tudi v Bosni in Hercegovini, Črni gori ter Sloveniji.

Nezadovoljni kupci na Hrvaškem

Pri Zvezi potrošnikov Slovenije so bojkote komentirali z besedami, da so legitimen in glasen izraz nezadovoljstva kupcev, ki lahko trgovcem na drobno pošljejo močno sporočilo o pomenu cenovne dostopnosti in poštenih cen. Kot poudarjajo, se potrošnikom nalaga čedalje več nalog. Potrošnik postaja služba za polni delovni čas. Postati morajo strokovnjaki za vsakodnevne nakupe, spremljati vse akcije, popuste, seštevati, kje se kaj splača kupiti in kje ne, povrhu pa je svoje naredila še skrčflacija, kar pomeni, da je v embalaži manj, kot je bilo prej, cena pa je sicer ostala enaka. Torej je treba preverjati še težo izdelka. Naraščajoči stroški osnovnih izdelkov so vsekakor žgoča težava, zato preglednost in sledenje cen še nikoli prej nista bila tako pomembna.

V Lidlu Slovenija opažajo, da so nakupi vse bolj pragmatični, predvsem pa tudi trajnostni in ozaveščeni, kupci si za svoj denar želijo največ, zato se večinoma odločajo za izdelke njihovih blagovnih znamk. »Pri cenah osnovnih živil opažamo nadaljevanje dinamičnega gibanja, ki zahteva stalno prilagajanje dobaviteljev in trgovcev, zato si prizadevamo, da dvig cen v čim manjši meri prenesemo na kupca,« pravijo pri Lidlu. Na vprašanje, zakaj se cene med različnimi državami tako razlikujejo in je denimo za čokolado v Nemčiji treba odšteti skoraj dva evra manj kot pri nas, odgovarjajo, da na to vpliva več dejavnikov – velikost trga, naročene količine, tržne razmere, konkurenca, stroški logistike, davčne obremenitve in podobno.

V Sparu skrbijo, da kakovostne in sveže izdelke kupujejo po konkurenčnih oziroma čim ugodnejših cenah. »To pomeni, da se pred vsakim zvišanjem nabavnih cen aktivno pogajamo z dobavitelji, da zadržimo rast cen čim nižje, hkrati pa se trudimo, da vseh dvigov cen ne občutijo naši kupci. To uresničujemo z bogato ponudbo izdelkov lastnih blagovnih znamk, ki so v povprečju za več kot 30 odstotkov cenejši od primerljivih izdelkov priznanih blagovnih znamk,« odgovarjajo na zahteve trga pri Sparu, kjer stavijo tudi na akcije in druge ugodnosti, ki jih ponujajo kupcem.

Razlike med Hrvaško in Slovenijo

V razpravah o zneskih, ki jih za hrano plačujemo v slovenskih trgovinah, se pogosto pojavljajo primerjave z Italijo, kjer so cene številnih izdelkov nižje. To pripisujejo majhnosti slovenskega trga, poleg tega je manjša in dražja tudi proizvodnja. Trenutno je zaznati zelo velike razlike med hrvaškim in slovenskim trgom. V TZS so pri analizi vzrokov in razlogov za hrvaški bojkot ter pregledu razmer pri nas ugotovili velike razlike. Prva je inflacija, ta je v Sloveniji 1,9-odstotna, na Hrvaškem 4,5-odstotna. Povprečno gospodinjstvo v Sloveniji za hrano porabi 15,5 odstotka svojega proračuna, v naši južni sosedi pa 19 odstotkov, poleg tega je povprečna bruto plača na Hrvaškem za 36 odstotkov nižja kot v Sloveniji. Pomenljiv podatek je tudi, da so bile hrvaške cene – in so še vedno – pod državnim nadzorom za 30 skupin blaga.

Prav tako na Hrvaškem velja višji davek na dodano vrednost kot pri nas. Osnovna vrednost DDV je namreč postavljena pri 25 odstotkih (v Sloveniji znaša 22 odstotkov), znižana stopnja pa je pri 13 odstotkih (pri nas 9,5 odstotka). Dajatve sicer niso edina obremenitev, ki vpliva na drobnoprodajno ceno izdelkov. »V Sloveniji imamo v zadnjem času še višje obremenitve s stroški dela zaradi sprememb prispevnih stopenj in dohodninske lestvice, višji so stroški transporta zaradi rasti trošarin na naftne derivate, imamo pa tudi visoke cene električne energije, spremembe so v obračunu omrežnine, predviden je nov prispevek za dolgotrajno oskrbo in še bi lahko naštevali,« so dejali v TZS in dodali, da vsi ti dodatni stroški zagotovo vplivajo na višje stroške v celotni prehranski verigi.

Na Zvezi potrošnikov Slovenije menijo, da bi bilo ključno uvesti redno oziroma stalno spremljanje cen in kakovosti živilskih izdelkov, saj bi tako kupec zares dobil vpogled v ceno in kakovost posameznega produkta.