Svarila direktorjev (še posebej nemških) avtomobilskih koncernov se slišijo skrb zbujajoča. V osnovi lahko njihove besede strnemo takole: če nas ne boste poslušali, bo gorje – sledijo krčenje, zapiranja, odpuščanja ... Češ, prodaja pada, še posebno električnih avtomobilov (kar je nenadoma postalo največji problem), s čimer želijo povedati, da sami niso prav nič odgovorni za nastale razmere, pač pa so krivi politika, zeleni prehod, potrošnik in – mavrica na nebu. Da, tudi slednja. Toda ali je vse to res?
Če kdo, potem podjetniki in industrialci zelo dobro poznajo povezavo med ceno in povpraševanjem. Ko prvo dvignemo, se to običajno negativno odraža v drugem. Zdaj si zastavimo vprašanje, ali so se avtomobili v zadnjem obdobju podražili. Seveda so se ... in to ne prav skromno – za 30 odstotkov, v nekaterih primerih morda celo za več. Če si lahko nekoč nov, razmeroma majhen avto kupil za recimo 12.000 evrov, ta danes stane kakšnih 18.000 evrov. Nekateri bi ob tem hudomušno pripomnili, da se kakovost izdelave s tem ni prav nič izboljšala, prej nasprotno. Torej, kako lahko pričakujejo boljšo prodajo?
Nadalje: delež električnih avtomobilov v celotni sliki je še vedno razmeroma majhen. Giblje se pri okoli 12 odstotkih na evropski ravni, v zadnjih letih je povpraševanje skokovito naraščalo (pomislimo, še ne dolgo tega je delež znašal manj kot odstotek). V nekaterih državah prodaja še vedno raste, v nekaterih pada; medtem ko na Norveškem postavljajo rekorde po prodanih električnih vozilih, se je v Nemčiji prodaja teh zmanjšala za tretjino (predvsem zato, ker so lani mnogi pohiteli z nakupom, saj je država ukinila subvencije). Vprašanje: če je delež električnih avtomobilov še vedno razmeroma majhen, kako je lahko nenadoma tako zelo odločujoč pri negativnih trendih? Seveda ne more biti.
Že ta postulata, ki zadevata temelj argumentacije avtomobilske industrije, sta torej močno vprašljiva. Pri tem niti ne omenjajmo, da se večina evropskih proizvajalcev s figo v žepu »preusmerja« v čistejšo tehnologijo (saj je zanje umazana bolj dobičkonosna), z obljubami o vodikovih vozilih ob tem ustvarjajo zmedo in meglo, za nameček ponujajo (pre)drage električne avtomobile, ki so že zaradi cene mnogokrat nekonkurenčni ponudbi iz Amerike ali Kitajske, in tako naprej.
Če bi bili torej v svojih besedah bolj iskreni, bi morali najprej reči »mea culpa«*, usmeriti prst vase in na svoje dosedanje odločitve. Zdi se namreč, kot da so v zadnjem času več truda vložili v lobiranje in prepričevanje javnega mnenja kot v kaj drugega. Na področju razvoja in potrošniku cenovno dostopnejših in okolju prijaznejših avtomobilov imajo namreč bolj malo pokazati. Skratka, res bi radi za vse okrivili še mavrico na nebu.
* lat. moja napaka
