Najbrž nisem edini, ki mu stvari vselej ne gredo dobro od rok. Na različnih področjih, tako pač tudi v kuhinji, recimo. Včasih kaj zapečem preveč, drugič solim premalo, uporabim to začimbo namesto one druge, ki bi bila najbrž boljša izbira, na koncu se tolčem po glavi, zakaj nisem storil drugače. Potem pa se spomnim besed, ki mi jih je za neke praznike ne tako dolgo nazaj izrekla hčerka – po enem takšnem neuspelem poskusu: »Ne sekiraj se tati, pomembno je, da si se potrudil in da smo se imeli lepo.«
Seveda besede niso zrasle na njenem zeljniku, pač pa jih sliši kar pogosto od velepametnega očeta, kadar se kaj zalomi in jo kot starš poskušaš prepričati, da ni konec sveta, če se zmotimo ali nam spodleti. Zanimivo pri tem je, da kot starš pridigaš, vendar se očitno sam prav dobro ne zavedaš nauka teh izbranih besed – kaj šele, da bi ga upošteval.
Toda v resnici so zelo na mestu. Tudi v tem prazničnem času, ko razmišljamo nekoliko drugače, poskušamo najti tisto lepo okoli nas in morda delamo inventuro preteklega leta. Spoznamo, da bi lahko kaj naredili bolje, drugače. Nemara bo tako že te dni v vaši kuhinji, če vam bo, bognedaj, kakšna poslastica spodletela.
Kot bi rekla hčerka: »Ne sekirajte se.«
Morda bo potica, če jo imate radi, res trša, kot bi morala biti, sladica premalo sladka in kombinacija okusov ne najbolj posrečena. Ampak dajmo si – jaz, vi in vsi ostali – odpustiti za takšne včerajšnje ali jutrišnje spodrsljaje. Saj ne gre za to, da smo popolni in nezmotljivi. Pravzaprav nikoli ni šlo za to. Pač pa je pomembno predvsem, da uživamo – med prazniki še posebej. V teh časih, ki niso ravno rožnati in brezskrbni, je še toliko bolj pomembno, da se na spodrsljaje in zmote odzovemo z odpuščanjem samemu sebi in po možnosti kančkom humorja; se morda nasmejimo, ker smo, če rečemo tako, namesto sladkorja uporabili sol. Že naši davni prednamci so rekli: »Errare humanum est.« Ali povedano drugače: motiti se je človeško.
Kadar se nam to zgodi – no, kuhinja, mimogrede, je bila zgoraj mišljena predvsem kot prispodoba življenja –, raje obrnimo zorni kot in poglejmo z lepše plati: bodimo močni, nasmejmo se, veselimo se in poskušajmo v vsaki nerodni situaciji najti tisto, kar je humorno, ter vstanimo in odkorakajmo naprej. Tako kot je to počela hči, enako kot drugi otroci, ko je bila še čisto majhna.
Če se ozremo po božični številki Nedeljskega dnevnika, bomo opazili številne takšne spodbudne zgodbe. Janja Garnbret, ki smo jo povabili na pogovor, je izjemna športnica, ki ji marsikdaj spodleti, vendar vztraja in zmaguje naprej. Pišemo med drugim o simpatičnem paru, ki se je spoznal pred štiridesetimi leti prek oglasa v tisku – zaljubila sta se, poročila in ostala prav simpatična vse do danes. Rdeča nit pri obeh? Rekli bi prav to: osebna moč in vztrajnost. Položimo si torej ob teh praznikih na dušo, da naj bo taka tudi pri nas vseh ostalih.
