Opozorila, da mnoge medicinske sestre in zdravstveni tehniki zapuščajo svoj poklic, nikakor ne naletijo na odprta ušesa pristojnih. Ko je vodja kliničnega oddelka za hematologijo Samo Zver sredi marca vlado ponovno pozval, naj medicinsko osebje za delo primerno plača, saj se lahko zgodi, da bodo morali oddelek zapreti, odziva ni bilo. Opisal je obupne razmere, saj sta ponoči za 24 postelj intenzivne nege na voljo samo dve medicinski sestri. Potrebovali bi jih 80, imajo jih le 50. Kljub temu, da je to edini center, ki ga imamo v državi, in da bi bilo njegovo zaprtje za paciente katastrofa, se za opozorila resno ne zmeni nihče. Bržkone tudi zato, ker enostavne rešitve ni.
»Elastika, ki se je dolgo nategovala, se je dokončno pretrgala,« ugotavlja v intervjuju na naslednji strani Monika Ažman, nekdanja predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege, kjer že 20 let opozarjajo, da je to delo, ki zahteva celega človeka. In vse manj je takšnih, ki bi za takšno delo poprijeli. Nekaj upov je obetala plačna reforma, vendar se je žal hitro izkazalo, da so bili predvsem zdravstveni tehniki hudo izigrani. Plače niso višje, pri nekaterih so celo nižje, kot so bile do sedaj. Kdo je torej ljudi, ki si vsakodnevno prizadevajo, da bodo bolniki primerno oskrbovani, da bodo dobili strokovno nego, da bodo starejši v domovih dobili takšno oskrbo, kot si jo zaslužijo, ponovno izigral? S to plačno reformo odločevalcem očitno ni uspelo prepoznati, kakšne bodo posledice.
Skrb vzbujajoče je tudi to, da niti plače niso več tisto, kar bi mlade prepričalo, da bi opravljali te poklice. Nočno in izmensko delo ne odtehta nekaj deset evrov več, veliko je drugih poklicnih priložnosti in mladi se preusmerjajo drugam. Starejše medicinske sestre – in teh je največ – počasi odhajajo, vrzel, ki je zazijala, pa je že tako velika, da se je ne da več zapolniti.
Poklic medicinske sestre je zagotovo eden najlepših, saj kaže na to, da v sebi še nosimo človečnost, da smo pripravljeni pomagati drug drugemu, ko se znajdemo v težki situaciji. A očitno je, da hkrati z vse večjim individualizmom, ki ga tako strastno goji naša družba, počasi izumira. Pomoč bolnim in starejšim bi morala biti ena osrednjih vrednot, tudi ustrezno in precej višje cenjena. Že zdavnaj bi moralo biti tako, kajti zdi se, da je zdaj že prepozno. Medtem ko so zdravniki v tem času znali poskrbeti zase, njihov drugi del tima, brez katerega ustrezne medicinske pomoči ni mogoče izvesti, še vedno ostaja v ozadju. A dejstvo je, da brez tega kadra tudi zakonov, ki jih pišejo birokrati, ne bo mogoče izvesti. Prvi pokazatelj resničnega stanja bo že zakon o dolgotrajni oskrbi …
