Na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani so minuli teden dobili nove prostore dnevnega centra za paciente, ki ne potrebujejo stalnega bolnišničnega zdravljenja. Psihiatrijo tako delajo humanejšo, duševne bolezni pa rešujejo spon ožigosanosti in tabuizacije.
Dobra novica je konec tedna dosegla tudi stanovalce stanovanjskih enot Doma na Krasu, ki jim je pred novim letom gradbeni inšpektor odredil izselitev. Njegova odločba je ustavljena, ljudem, ki so končno lahko zaživeli v skupnosti, se ne bo treba nikamor seliti.
Ko se zdi, da se področje duševnih bolezni korak za korakom, včasih vmes tudi s kakšnim nazaj, obrača na bolje, vseeno v vsakdan zareže novica, da je bila za filmski napad, ki ga je na očeta uprizorila hči, kriva njena nikoli zdravljena huda duševna bolezen. Njen danes 90-letni oče, ki je napad z električnimi kabli in solzivcem k sreči preživel, je na zaslišanju pripovedoval o njenih težavah, a nikoli ni pomislil, da bi bila lahko bolna. Njeno »čudno« obnašanje je pripisoval temu, da je lena in da mu želi načrtno škodovati.
Po nekaterih podatkih naj bi se zdravila le četrtina ljudi z duševno motnjo. Bolezen udari doma, v njenih najhujših oblikah bolezni imajo bolniki pod vplivom blodenj in halucinacij namišljenega sovražnika doma, za domačo mizo. Njihove žrtve so najpogosteje domači – oče, mama, babica, dedek, stric, ki z neprepoznavo bolezni ali zatiskanjem oči pred njo v resnici najbolj ogrožajo sami sebe. Ko pride do tako hudih stanj, da bolniki posežejo po nožu, kablih, sekiri in se po nepotrebnem pretaka kri, jih sodišče napoti na obvezno psihiatrično zdravljenje, ki pa lahko traja kvečjemu pet let. In potem? Zgodi se, da tudi v tem času zdravljenje ni bilo uspešno, da so v glavi še vedno črne misli. Ali pa se navidezno zdi, da je vse v redu, pa se jim po prihodu v vsakdanje okolje neredko razbite družine, ki še ni predelala preteklosti, ne razumela in oprostila, življenje znova postavi na glavo. Imajo koga, ki bo skrbel, da bodo redno jemali zdravila, jim pomagal, da se zunaj varnega mehurčka bolnišnice postavijo na noge?
Stroka že dolgo opozarja, da Slovenija potrebuje specializirano enoto za obravnavo oseb z najtežjimi oblikami motenj v duševnem zdravju. Z reševanjem problema se je ukvarjala delovna skupina na ministrstvu za delo, z novo vlado je to postala tema ministrstva za solidarno prihodnost. Usklajuje se sedem inštitucij, zgodilo se ni (še) nič. V luči dobrih novic torej še vedno ostajajo izvorni problemi razumevanja, prepoznavanja in podpore duševnim boleznim.
