Nasilja nad ženskami je v naši družbi bistveno več, kot smo si pripravljeni priznati. Zatočišča za ženske in otroke – žrtve nasilja so ves čas polna, ogromno pa jih še vedno živi v nasilju, ki je skrito pred očmi javnosti in ki ga je težko prekiniti, saj so ženske pogosto odvisne od partnerja, ki povzroča nasilje, tako ekonomsko kot tudi čustveno, predvsem pa so prestrašene, ker ne vedo, kaj se bo zgodilo po odhodu iz nasilnega odnosa. Odnos pogosto traja leta, preden žrtve zberejo pogum, da bi odšle. Takrat je najnevarnejši trenutek, da se zgodi femicid – umor ženske zaradi njenega spola. Storilci femicidov so namreč moški, ki si partnerico lastijo, jo doživljajo kot svojo lastnino in posledično ne prenesejo misli, da bi jih lahko zapustila.
Pred dobrim tednom dni je tako pretresel umor, ki ga je na parkirišču brniškega letališča nad nekdanjo partnerico zagrešil 39-letni Iranec. Motiv za umor naj bi bila maščevanje in ljubosumje, grozi mu od petnajst do trideset let zapora. Po besedah avstrijskega policijskega predstavnika se je iranski par, ki je imel tri otroke, v Avstrijo preselil leta 2017. Poročena sta bila že od leta 2008, pred nekaj leti pa sta zaživela vsak po svoje.
Življenje pod grožnjami
Na društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja se obračajo tudi priseljenke, je povedala predsednica Maja Plaz. Te zaradi jezikovnih in fizičnih ovir, saj jih partnerji nemalokrat zapirajo in jim omejujejo stike z zunanjim svetom, težje pridejo do informacij, kje lahko najdejo pomoč, živijo pod grožnjami, da bodo izgubile otroke, da bodo kot tujke izgnane, če ne ostanejo s povzročiteljem.
»V naših dveh varnih hišah bivajo priseljenke, ki potrebujejo veliko več podpore z vidika urejanja pravic, ki jim pripadajo, zato je izjemno pomembno, da imajo ob sebi svetovalke, ki jim pri tem pomagajo. Jezik je pogosto ovira, ki pa ni nepremostljiva, najpomembnejši je odnos, ki ga soustvarjata žrtev in svetovalka,« poudarja Maja Plaz.
Ob nasilju nad ženskami vedno izpostavljajo, da je treba pravi čas storiti vse za zaščito žrtve in umik povzročitelja. Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti so nedavno pripravili in sprejeli resolucijo za boj proti nasilju v družini in nad ženskami, ki opozarja na pomanjkanje preventivnih aktivnosti, izobraževanj strokovnjakov, ki se v praksi soočajo z nasiljem, izpostavlja pa tudi zelo ranljiv položaj priseljenk, ki so žrtve nasilja, zato je treba razvijati programe, ki so specializirani za učinkovito pomoč in podporo. Na SOS telefonu občasno nudijo svetovanje v tujih jezikih, idealno pa bi bilo, da bi bila tovrstna pomoč možna vseh 24 ur, kolikor deluje telefon, in ne le občasno.
Na ministrstvu izpostavljajo, da so priseljenke, migrantke, delavke in partnerice delavcev migrantov ter begunke, ki so žrtve nasilja, posebej ranljive, saj se spopadajo s presečno diskriminacijo – s pomanjkanjem informacij o oblikah pomoči, z jezikovnimi preprekami, opravljanjem reproduktivnega dela doma in ekonomske odvisnosti od partnerja, ker težje pridejo do zaposlitve, in s pogostejšim izkoriščanjem na delovnem mestu, ker je njihovo prebivanje v Sloveniji pogosto odvisno od zaposlitve. Prav tako so v skrajnih oblikah lahko podvržene trgovini z ljudmi. Tako so te ženske in deklice še lažje žrtve intimnopartnerskega nasilja, nasilja tihotapcev, nasilja na delovnem metu, institucionalnega nasilja in nenazadnje nasilja s strani okolice.
Zahtevni primeri
Na vprašanje, kaj bi bilo treba storiti, da bi bilo nasilja nad ženskami manj in da bi ženske pravi čas izstopile iz nasilnega odnosa, Maja Plaz odgovarja, da je ideja o sistemskem in sistematičnem ozaveščanju, preventivi, vsekakor ideja, ki bo, ko bo polno sprejeta in izvajana, prinašala večje učinke, saj se bodo otroci o spoštljivih in sprejemajočih načinih odzivanja učili od vrtca naprej.
»Treba je podpreti organizacije, ki nudijo pomoč in podporo žrtvam in povzročiteljem, pa naj bodo vladne ali nevladne, saj je povsod izjemno velika kadrovska podhranjenost, primeri pa so vse bolj zahtevni. Ni dovolj sprejemanje na deklarativni ravni, najpomembnejša je implementacija vseh sprejetih zakonov in dokumentov. Nenazadnje, da se obrne fokus z iskanja krivde na strani žrtve za to, da je doživela nasilje, v fokus, da je storilec tisti, ki je nasilje povzročil, in da mora nositi odgovornost in posledice za škodo, ki jo je povzročil,« je prepričana Maja Plaz.
Dodaja, da se še vse prevečkrat do storilcev kot družba vedemo prizanesljivo in iščemo opravičila in razloge, da so storili nasilno dejanje nad žensko, partnerico, mamo, sestro … Ravno zato se bo letošnja nacionalna konferenca o nasilju nad ženskami, ki bo potekala 25. novembra, ukvarjala z vprašanjem učinkovitosti ukrepov za zaščito žrtev intimnopartnerskega nasilja.
»Ko se zgodi femicid, ko je žrtev ženska, ki jo je umoril aktualni ali nekdanji intimni partner, kot posredne žrtve ostanejo otroci in takšen umor povzroči travmo za vse posredno ali neposredno vpletene bližnje osebe,« opozori Maja Plaz.
Statistika policije kaže, da kazniva dejanja ubojev in (ali) umorov, pri katerih je žrtev ženska in je med žrtvijo in osumljencem medsebojni odnos, torej da gre za bivšega zakonca, intimnega partnerja in podobno, ne naraščajo. Kot izhaja iz dolgoletnega trenda tovrstnih kaznivih dejanj, vsako leto obravnavajo nekaj primerov, razen v letu 2020, ko je prišlo do rahlega porasta. »Vendar smo v tem letu poleg ubojev in umorov partneric obravnavali tudi več tovrstnih dejanj, izvršenih zoper sostanovalke v zavodu, hčer, babico in mamo. V tem letu smo obravnavali tudi tri trojne umore, pri katerih so bile med drugimi žrtve ženske. Množični umori sicer niso značilni za Slovenijo,« pravijo na policiji in dodajajo, da se kazniva dejanja femicida največkrat zgodijo ob sporih med partnerjema, predvsem zaradi razhoda, ko storilec ne prenese, da ga bo partnerica zapustila, sporih zaradi pravic do otrok in razdelitve premoženja in podobno. Ubojev in umorov med zakonci in izvenzakonskimi partnerji, tudi bivšimi, je okoli 20 odstotkov oziroma nekje petina vseh tovrstnih dejanj.
»Zelo pomembno je, da vedno znova izpostavimo pomen prijave kaznivega dejanja, saj lahko le tako žrtev zaščitimo in zoper storilca ustrezno ukrepamo. Prijavo lahko žrtev odda na različne načine od pisne prijave do prijave preko spletne strani, osebno na policijski postaji ali pokliče na 113,« pravijo na policiji. Poudarjajo, da je ob vložitvi prijave z žrtvijo lahko oseba, ki ji ta zaupa in jo v nadaljevanju spremlja skozi celoten postopek.
