Z vodjo preventivne službe pri Gasilski brigadi Ljubljana Iztokom Zajcem smo se pogovarjali o tem, kako gasilci pristopajo k različnim intervencijam, zakaj je pravilna prijava požara tako pomembna in kakšni izzivi se pojavljajo pri starejših objektih, kot je bil nedavni primer požara v ljubljanskem dijaškem domu. Posebno vprašanje pa je bilo namenjeno tudi domovom za starejše. Ti so, kot je med drugim opozoril, posebej izpostavljeni. Razkril pa nam je tudi, kako v praksi potekajo evakuacijske vaje ter kakšna je vloga tehnologije pri gasilskih intervencijah.
Postavimo se v vlogo poklicnega gasilca. Čas: sredi dneva. Dogodek: prijava požara v dijaškem domu. Tukaj nimamo v mislih resničnega dogajanja tistega dne, pač pa predvsem hipotetično situacijo. Kaj lahko bi rekli, da je požar izbruhnil v industrijskem obratu, bognedaj v kakšni šoli ali bolnišnici. A v zadnjem času je v javnosti najbolj odmeval primer požara v ljubljanskem dijaškem domu.
Ključ je že v prijavi
Ko pride do požara, je za gasilce ena prvih in najpomembnejših stvari natančna ter pravočasna prijava. »Ne gre le za to, kdaj nekdo pokliče, temveč tudi za to, kaj nam pove,« je poudaril Iztok Zajc. Če nekdo sporoči, da gori kontejner, se gasilci na intervencijo odzovejo drugačen glede izvoza, kot pravijo v žargonu, in z drugačno opremo, kot če pri prijavi slišijo, da je ogenj že zajel objekt. »Kadar se prijavi požar na večjem poslopju, denimo v industrijskem obratu, pokličemo še dodatne enote in tako pridobimo dragocene minute,« je izpostavil Zajc.
Pri Gasilski brigadi Ljubljana imajo za različne vrste objektov in požarov pripravljene tako imenovane izvozno-operativne načrte: za stanovanjske objekte, na primer, industrijo, za primere prisotnosti nevarnih snovi, požare na prostem in podobnega. Tako tudi za dijaške domove. Temeljijo na predpostavkah o vrsti dejavnosti, količini opreme, potrebnem številu gasilcev in nevarnostih, ki pretijo v okolju. Toda ključ do ustreznega odziva je zmeraj pravočasno podana in natančna informacija že med klicem na številko 112.
V primeru dejanske intervencije v dijaškem domu je bil izvoz temu primeren – aktivirali so vsa vozila za primere požara na objektu z več nadstropji in z več stanovalci, na pomoč so poklicali še člane prostovoljnih gasilskih društev in zagotovili ustrezno prisotnost v brigadi, če bi še kje izbruhnil požar. Statistika pravi, da imajo ljubljanski poklicni gasilci v povprečju šest izvozov na dan. Nekoč je ta številka znašala štiri izvoze. Ne pomeni pa to, da je toliko več požarov. Kot nam je pojasnil Zajc, imajo zdaj več tehničnih posredovanj, kar vključuje primere odpiranja vrat v primeru, ko je v stanovanju ujeta onemogla oseba.
Primer dijaškega doma, kjer ni bilo vseh naprednih protipožarnih sistemov, pa med drugim nazorno pokaže, da brez kakovostne evakuacijske vaje ali pravočasne zaznave požara lahko pride do panike. Pogosto je namreč ključno, da zaposleni ali dijaki sami prepoznajo situacijo in umirjeno zapustijo prostor, saj utegnejo gasilci kljub hitremu izhodu z gasilskega doma potrebovati nekaj minut, da pridejo na kraj dogodka.
Varnost ni samoumevna
Ko intervenirajo v primeru požara, sledi predvidljiv scenarij. »Prvi korak je vedno reševanje ljudi,« je poudaril sogovornik. Gasilci so usposobljeni, da se kljub strahu, ki je nagonsko prisoten v človeku, približajo ognju. Vendar pa varnost ni samoumevna – potrebno je imeti ustrezno zaščitno opremo, dihalne naprave in natančno poznavanje fizikalnih lastnosti dima ter plamenov. »Na usposabljanjih imamo kontejnerje, v katerih zanetimo požar. Tako se gasilci naučijo, kako vročina in dim potujeta po prostoru, in kako se temu primerno odzvati. Strah se s časom spremeni v spoštovanje, a tudi v zavedanje, da smo ustrezno pripravljeni,« je opisoval Zajc.
Omenil je, da imajo kakšnih sto različnih scenarijev, kako se odzvati v določenih primerih. Zagotovo bi med najbolj zahtevne intervencije sodilo posredovanje zaradi požara v domu za starejše občane. Tam običajno veljajo navodila, da ljudi odmikajo horizontalno, torej jih v določenem nadstropju umaknejo na čim bolj varno mesto, saj bi bila vertikalna evakuacija zelo težka in tvegana. Iztok Zajc je ocenil, da bi bila verjetnost za smrtne žrtve v domu starejših precej visoka, če bi prišlo do podobnega požara, kot je bil v dijaškem domu. Pri tem poudarja, da so domovi za starejše občane sicer precej bolje opremljeni, kot so bili nekoč, običajno imajo tudi javljalce požara, tako da je gasilska intervencija res hitra, toda ... »Težava pa je v številu zaposlenih. Če sta tam samo dva, bosta težko vsem ljudem pomagala do varnega dela stavbe,« je opozoril. Ključna pri tem je tudi evakuacija, zato morajo biti osebje in oskrbovanci dobro obveščeni in pripravljeni.
Vprašali smo tudi, kako potemtakem ocenjujejo morebitno posredovanje v bolnišnici. »Tam je vendarle več osebja, ki lahko pomaga ljudem,« je bil kratek sogovornik.
Zajc je omenil, da je gradbena zakonodaja skozi čas postajala vse strožja – a novih zakonov ne morejo uveljavljati za stare objekte: »Objekti, zgrajeni pred več desetletji, so bili tisti hip povsem skladni s predpisi, danes pa bi za enako dejavnost potrebovali precej višje standarde varnosti,« je komentiral.
»Poceni ukrep«
Kljub temu gasilci svetujejo dodatne rešitve v starejših objektih, tudi če ti formalno ne rabijo ustrezati novim pravilnikom. Lahko gre za namestitev javljalnikov dima in avtomatskih požarnih central, dodatne evakuacijske poti ali širše protipožarne izhode ali sistem za avtomatsko gašenje.
»To so nadstandardni ukrepi, toda v resnici prinašajo veliko prednosti.« V starejših objektih (na primer dijaških domovih, domovih za starejše in drugod) takšne naložbe močno povečajo požarno varnost, čeprav so pogosto drage.
Pri javnih ustanovah, kot so šole ali dijaški domovi, zakonodaja zahteva najmanj eno evakuacijsko vajo letno. Zajc pojasnjuje, da je prav to pogosto tisti »poceni ukrep«, ki veliko prispeva k zmanjšanju panike v primeru dejanskega požara. »Ljudje v kritični situaciji reagirajo različno. Če imajo za sabo vsaj osnovno vajo, je manj možnosti, da bodo recimo skočili skozi okno, čeprav to ni potrebno,« je pripomnil.
Enako velja za domove starejših občanov in bolnišnice. Ker so tam stanovalci ali bolniki nemalokrat težko pokretni, je pravočasna zaznava požara in ustrezna evakuacija še bolj ključna. »V domu starejših je personal velikokrat preobremenjen, včasih je v eni etaži le nekaj zaposlenih na več deset oskrbovancev. Če pride do požara, je nujno, da vsaj osnovno vedo, kako hitro in varno prenesti stanovalce v drug, manj ogrožen del stavbe,« je še opozoril.
Kaj pa hoteli? Medtem ko so tam gostje načeloma bolj pokretni, imajo drugo težavo – turisti ne poznajo stavbe, zato navodil za evakuacijo pogosto niti ne preberejo.
V industrijskih objektih pa so tveganja pogosto povezana z nevarnimi snovmi in specifičnimi postopki gašenja (na primer tam, kjer voda ne sme priti v stik s kemikalijami).
Gasilska brigada Ljubljana je vpeljala tako imenovani infranet – neposredno povezavo požarne centrale z brigado, ki zagotavlja alarmiranje v eni sami minuti. »Tovrstni sistemi so sicer plačljiv nadstandard, a so izjemno učinkoviti,« so nam povedali.
S tablico v rokah
Tehnologija dandanes torej lahko odigra pomembno vlogo. Gasilci imajo ob odhodu na intervencijo s seboj vedno tudi računalniške tablice, na katerih prek posebne programske opreme v realnem času prejemajo vse ključne podatke o lokaciji požara, morebitnih nevarnih snoveh in tlorisu objekta. Na ta način se lahko hitro orientirajo, preverijo, kje so vhodne točke in kje gašenje z vodo ni dovoljeno.
Ob vsem tem Iztok Zajc poudarja, da so sodobni predpisi in tehnologije velik napredek v primerjavi s preteklimi desetletji, ko je bila zakonodaja drugačna, možnost alarmiranja skromna, tudi oprema in znanje gasilcev bolj omejena. »Danes imamo boljšo zakonodajo in številne možnosti za zagotavljanje varnosti. Najpomembneje pa je, da se vsi deležniki – lastniki objektov, uporabniki, stanovalci in pristojni organi – tega zavedamo in sodelujemo,« je sklenil Zajc.
