Božič je postal univerzalni praznik, božično razpoloženje danes pričarajo tudi tam, kjer ni krščanske tradicije. Prilagaja se lokalni kulturi, tradiciji in podnebju; od božičnih večerij in polnočnic po Evropi do piknikov na plaži v tropih. Povsod po svetu pa ohranja skupno nit – to je čas druženja, obdarovanja in povezanosti z najbližjimi. Nekaj Slovencev, ki živijo na različnih koncih sveta, nam je predstavilo, kako v novi domovini praznujejo božič in vstopajo v novo leto.
Tanja Jelerčič, Dubaj: Najde se vse, tudi kuhanček in klobase
»V skoraj vseh hotelih so božične smrekice, imamo pa tudi precej božičnih sejmov, na katerih se dobijo celo kuhano vino in klobase ter vroča čokolada ob spremljavi božičnih pesmi. Pri temperaturah okoli 30 stopinj Celzija si je mogoče malo težje predstavljati to vzdušje, ampak multikulturni Dubaj vedno poskrbi, da uživamo tako gosti kot prebivalci,« pravi Tanja Jelerčič. »V večini podjetij pripravijo predbožično druženje in obdarovanje za zaposlene, prav tako organizirajo prednovoletne večerje v restavracijah,« dodaja. Slovenka božič v Dubaju najraje praznuje v krogu prijateljev, ki se na božični večer zberejo pri njej na tradicionalni slovenski večerji, na božični dan pa v restavraciji na kosilu. »Vzdušje je nadvse praznično, vrtijo se božične pesmi in ljudje nosijo božična oblačila ali dodatke,« našteva.
Za novo leto so na voljo praznovanja v restavracijah in na prostem. »Naštejemo lahko vsaj 30 mogočnih ognjemetov. Največji in najdaljši je z najvišje stavbe na svetu Burdž Kalifa. Na tisoče ljudi se zbere na plaži, cestah in v restavracijah z dobrim razgledom, ki imajo takrat seveda visoke cene ... Veliko jih ognjemet opazuje kar iz stanovanja,« opisuje Tanja Jelerčič.
Starejši domačini, pravi Emiratčani, načeloma ne praznujejo novega leta, veliko jih odpotuje na počitnice v Evropo ali Azijo. »Mladi domačini pa se radi pridružijo svojim priseljenim vrstnikom pri praznovanju in tako spoznavajo drugo kulturo,« opaža turistična vodnica. Zanjo bo letos novo leto tudi delovno, s skupino turistov iz Slovenije ga bo pričakala v eni od restavracij. »Prejšnja leta sem praznovala na plaži, kjer smo uživali ob pogledu na štiri ognjemete. To je posebno doživetje,« dodaja.
Žan Grjol, St. Thomas: Skok z otoka na otok in srkanje koktajla
Naslednja božična razglednica je z Ameriških Deviških otokov v Karibskem morju, z otoka St. Thomas. Tam v mestu Charlotte Amalie živi Žan Grjol, sicer doma iz Dragomera. »December na St. Thomasu pomeni druženje z družino in prijatelji, bodisi doma ali na plaži. Sam sem del prijetnih in zabavnih koncev leta v karibskem raju že zadnjih nekaj let. Od tod prihajajo moja žena Ariel in njeni starši,« pravi Žan.
Praznično vzdušje se začne že prvi vikend po zahvalnem dnevu, ki je konec novembra. »Družine in podjetja takoj okrasijo svoje prostore s prazničnimi lučkami in okraski,« dodaja. Glavno dogajanje v mestu so poimenovali Čudež na glavni ulici. »Ob morju so stojnice s hrano in pijačo ter ročno izdelanimi božičnimi darili, vrstijo se nastopi glasbenih skupin. Posebnost je parada čolnov, okrašenih z božičnimi lučkami, s katerih mečejo sladkarije otrokom na pomolu. Domačini ob tem tekmujejo za najlepše okrašeni čoln,« niza decembrsko dogajanje Grjol.
Na božični dan se ljudje že zjutraj zberejo v glavnem parku, kjer prepevajo in plešejo na božične pesmi, dogodek pa neposredno prenaša lokalna televizija. »V naši družini si na božično jutro doma izmenjamo darila, nato se odpravimo do družinskih prijateljev na brunch z vaflji. Pogoste so zabave na plaži ali pri prijateljih doma, kjer vsak udeleženec pripravi izbrano jed in jo deli z drugimi,« opisuje Grjol.
Otoček St. Thomas sodi pod Ameriške Deviške otoke. Silvestrska dnevna tradicija za tiste, ki imajo čoln, pa je skok do sosednjih Britanskih Deviških otokov. »Veliko ljudi se odpravi na odročno belo peščeno plažo s turkizno kristalno čisto vodo, do katere ni drugega dostopa, kot sta sidranje čolna in plavanje do plaže. Tam je namreč znameniti Soggy Dollar Bar, znan po tem, da so tam izumili znani koktajl z rumom painkiller, in po vrvi, na kateri sušijo mokre bankovce, s katerimi plačujejo gostje. Tam čez dan poteka zabava z živo glasbo,« slikovito opisuje Grjol. »Na St. Thomas se vrnemo pred mrakom, kjer je silvestrska zabava na plaži z didžeji, s plesalci z ognjem, nastopi moko jumbijev – plesalcev na hoduljah, novoletnim odštevanjem in ognjemetom ob polnoči,« našteva silvestrski program na Karibih.
Danica Badovinac, Lombok: Dedki Mrazi na kamenčkih s plaže
Danica Badovinac je v Indonezijo prvič stopila leta 2009, štiri leta kasneje se je tja preselila. Najprej na otoček Gili Trawangan, danes z možem Panco in hčerko Amaio Ajo živi na Lomboku. Ukvarja se z razvojem centra kokosovih izdelkov, ki spodbuja povezovanje skupnosti, ohranjanje tradicionalnih obrti in trajnostni razvoj. Poleg tega goste z vsega sveta sprejema v ekoresortu Disini.
Lombok je muslimanski otok in v ospredju sta ramadan in bajram. »Pravzaprav se domačinom prazniki ne zdijo zelo pomembni, niti rojstni dnevi ne,« je ugotovila. »Odkar pa smo na Lomboku dobili nakupovalni center, se tudi pri nas zelo pozna, da prihaja novo leto. Tam prodajajo tudi lučke in novoletne jelke. Mesto sicer ni okrašeno z lučkami. Glede na to, da smo na Lomboku čedalje bolj nagnjeni k turizmu, predvsem odkar so zgradili Mandaliko, dirkališče za moto GP in turistično letovišče, je tudi praznovanje božiča in novega leta postalo bolj aktualno. Seveda je še daleč od ljubljanskih stojnic in kuhančkov. Je pa precej v znamenju pirotehnike.«
Razvoj turizma je prinesel tudi dedka v rdeče-belem oblačilu. »Otrok na lokalnih šolah sicer Božiček ne obiskuje, na mednarodni šoli pa pripravijo medsebojno obdarovanje,« pravi Danica Badovinac. »Trend ameriškega novoletnega vzdušja se vse bolj plazi tudi sem. Ne vem, ali je to dobro ali ne, ker je tako potrošniško zastavljeno. Ampak ko si daleč od doma, so ti prazniki še vedno blizu in jih skušaš ohraniti; pri nas tudi tako, da rišemo dedke Mraze na kamne s plaže,« razmišlja. »Naš običaj v tem obdobju je, da doma prevetrimo omare in igrače ter obdarujemo tiste, ki nimajo veliko. Ljudje so tu še vedno skupnost in pomagajo tistim, ki imajo manj od njih. Za to ni potreben praznik, to je vseskozi močno prisotno v kulturi Indonezijcev,« ugotavlja.
V prednovoletnem času je v ospredju tudi dobra hrana. »Imamo proste dneve in restavracije nas razvajajo s prazničnimi meniji, večinoma pod vplivom avstralske, angleške in francoske kuhinje. Vse bolj priljubljeni postajajo angleški ingverjevi piškoti. Zdaj samo še čakamo, da kdo poskusi narediti kuhanček iz riževega ali palmovega vina, pa bo veselo,« se šali Danica Badovinac. »Moja družina se bo letos udeležila prireditve Street Food Festival, ki bo pri nas prvič in ga pomagamo organizirati. Dan bo poln dobre hrane, zbrali se bodo prijatelji in znanci. Lučke bomo obesili na palmo, dedek Mraz pa naj pride pogledat, kako pridni smo bili,« se veseli dogodka na Lomboku.
Tina Milostnik Valenčič, Podgorica: Dva božiča
Črnogorci božiča uradno ne praznujejo 25. decembra, ampak kot narod večinsko pravoslavne vere trinajst dni po praznovanju Jezusovega rojstva katoliških in evangeličanskih vernikov, torej 7. januarja. Tedaj bodo po tradiciji na dan pred božičem, torej na badnji dan, domov prinesli suhe hrastove veje, badnjake, ki bodo na badnji večer zagoreli v domačih ognjiščih in kresovih.
»Danes večina ne hodi več sekat in nabirat hrastovih vej v gozd, že kakšen dan pred badnjim dnevom jih je mogoče kupiti po vsej Črni gori, posebej v Podgorici. Postu na badnji dan običajno sledi obložena miza na božični dan, na kateri ne smeta manjkati česnica (božična pogača) in pečenica (pečeno svinjsko meso). Po običaju gospodinja v česnico zapeče kovanec. Ta prinaša celoletno srečo tistemu, ki ga dobi. Pri mizi običajno sedijo družina in najbližji prijatelji, saj se rojstvo Kristusa praznuje doma, v krogu družine, in se ne hodi na obiske,« razloži novinarka Tina Milostnik Valenčič, ki zadnja tri leta z možem, ki dela na veleposlaništvu, živi med domačo Ilirsko Bistrico in črnogorsko prestolnico.
V Črni gori po podatkih tamkajšnje Katoliške cerkve približno 2000 vernikov praznuje tudi katoliški božič 25. decembra. »Župnik katoliške cerkve presvetega srca Jezusovega v Podgorici don Janez Mirtek pravi, da je večina vernikov albanske narodnosti. Polnočnico jih obišče 600. Pred mašo bodo tudi letos odigrali božično zgodbo,« je izvedela.
Božično-novoletno praznično vzdušje sicer prevzame državo, posebej prestolnico Podgorico, že sredi decembra. »Tudi sem se je pretihotapil zahodnjaški praznični duh, ki prinaša z lučkami okrašene ulice, stojnice s kuhanim vinom in božičnimi posladki ter praznične pesmi iz zvočnikov lokalov in trgovin. Tako tudi Slovenci, ki božično-novoletne praznike praznujemo 900 kilometrov južneje od doma, božič praznujemo podobno kot doma. Večinoma s prijatelji ob kuhančku v mestnem središču, na božič pa ob domači obloženi mizi,« je povedala.
Petra Robinson, Boyne Island: Želja po belem in mrzlem božiču
Božične pozdrave nam pošilja tudi Petra Robinson z otočka Boyne Island v avstralskem Queenslandu, kjer živi že skoraj 20 let. Petra Nemanič poudarja, da je odrasla v čudoviti Beli krajini, v Avstralijo pa se je preselila pri 26 letih. Pravi, da je avstralska kultura ni hudo navdušila, ko se je po študiju odpravila tja z nahrbtnikom na leto dni dolgo potovanje, precej bolj pa jo je prevzel Avstralec Greg Robinson. Poskusila sta živeti v Sloveniji, a belokranjska zima je bila premrzla za Avstralca. »Oni potrebujejo sonce, da delujejo,« pove. Še vedno jo daje domotožje. »Tako rada imam Slovenijo. Takoj bi se preselila nazaj. Zagotovo pa z otrokoma prihajamo v domovino prav vsako leto, Mia ima deset let, Marko pa sedem. Ves svoj dopust dam za to, pot predstavlja velik strošek za nas, ampak obisk Slovenije me poživi in nahrani za vse leto,« je poudarila.
Na južni polobli je zdaj vrhunec poletja, pravzaprav živijo na otoku Boyne v večnem poletju. »Temperature nad 30 stopinj, visoka vlaga in skoraj nič dežja. Božični čas preživljamo kje ob vodi, večinoma na plaži ali čolnu, tudi reko in veliko jezero imamo v bližini. Tisti, ki imajo bazen, se namakajo ves dan. Lučke, božično okrasje, sneženi možje in sanke so malce smešni v tej vročini. Namesto belega božiča imamo prepečeno travo. V Queenslandu se znoči okoli 19.30, takrat se s prižgano klimo v avtu množično peljemo gledat lučke po ulicah,« opisuje.
Avstralija je velika in družine so razseljene po vsej državi, za božič pa se zberejo – če ne vsako leto, pa vsako drugo leto. Prijatelji se družijo na piknikih z žarom. »Imamo čudovite parke tik ob oceanu, da ves čas pihlja z morja. To imam najraje. Tukaj je prevroče za kakšno težko hrano, največkrat so na mizi morske jedi, veliko je solat in sadja. Posebnega božičnega vzdušja pa v tem podnebju res ne čutim oziroma je pač drugačno,« pravi.
Za silvestrovo niti ne čakajo na polnoč. »V našem mestu je sicer ognjemet, kakšne dobre zabave in vzdušja pa očitno ne znajo ustvariti. Tu je še ena točka prednosti za Slovenijo,« dodaja. »Mama v Sloveniji me vedno potolaži: časi se menjajo še prehitro, ampak bo boljše! Bodimo hvaležni za vse, kar imamo. Bralci Nedeljskega dnevnika, vroče in srčne pozdrave pa veliko zdravja in zabave vam želi Petra iz Avstralije. Poseben pozdrav moji družini in prijateljem v Sloveniji. Nekoč pa res pridemo domov na bel in mrzel božič, da ga doživita še otroka,« obljublja.
