»Lahko vam povem, da boste prvi na obisku v moji novi pisarni,« nam je, medtem ko smo se po temnih hodnikih stadiona Stožice bližali omenjenemu prostoru, povedal trener Olimpije, 48-letni Španec Victor Sanchez (če tole berete po nedelji, je medtem dopolnil že 49 let – vse najboljše!). Nekdanji vrhunski nogometaš, ki je bil s klubom Real Madrid tudi evropski prvak, z istim klubom in pozneje z Deportivom iz La Corune pa španski, je v Ljubljani že po nekaj mesecih dela pustil velik pečat. Njegov klub je namreč trdno na prvem mestu državnega prvenstva, v Evropi pa je prvič v zgodovini napredoval iz skupinskega dela tekmovanja, vendar se je evropska pot za Olimpijo v teh dneh zaključlila.
Ker ima ogromno dela, smo mu obljubili, da bo pogovor trajal 30 minut, čeprav je naposled trajal več kot dvakrat toliko, pa je svojo novo pisarno, iz katere je prekrasen pogled na ves stadion, zapustil nasmejan in dobre volje. »Nobenega problema, intervju je bil izjemno zanimiv, saj mi za spremembo ni bilo treba govoriti o tem, kako smo ali bomo igrali na naslednji tekmi,« je pripomnil, ko smo se vračali po istih temnih hodnikih.
Gospod Sanchez, v Sloveniji, v Ljubljani, ste že osem mesecev. Kako vam je tukaj všeč, ste se navadili na življenje v naši državi?
Sem. Tu sem zelo srečen. Po pravici povedano, niti ne vem, koliko časa sem dejansko tu, saj smo trenerji v stalno enaki dnevni rutini, zato zlahka izgubimo percepcijo časa. Sem pa res srečen, mesto je prekrasno, ljudje so prijazni, zelo dobro se tu počuti tudi moja družina – ko pač kdo pride na obisk, to je večinoma enkrat na mesec, sicer živim sam.
Koliko sta stara otroka?
Sin ima 21 let in končuje študij na Cambridgeu v Veliki Britaniji, hči pa 18 in začenja študij v Madridu. Za sina je Slovenija nekaj posebnega tudi zato, ker je eden največjih oboževalcev Luke Dončića.
Kaj vam je tu najbolj všeč in kaj najbolj pogrešate?
V našem poslu je praviloma tako, da najbolj pogrešaš družino – sem namreč človek, ki je zelo rad doma. Zadnjih nekaj mesecev zelo pogrešam tudi sonce, ki pa ga bo verjetno kmalu spet več. Zelo všeč pa mi je, da se ljudje tu zelo zanimajo za šport in se z njim tudi ukvarjajo. Športni način življenja mi je namreč blizu in tu sem odkril zelo zanimiv šport – hokej na ledu. Predsednik hokejskega kluba Olimpija me je povabil na tekmo in odtlej sem pogost obiskovalec, prav tako si ogledam veliko košarkarskih tekem, igramo padel ...
Kako je prišlo do tega, da se nogometni strokovnjak iz takšnega nogometnega giganta, kot je Španija, sploh znajde v nogometnem palčku, kot je Slovenija?
Španija je res v vrhu svetovnega nogometa v vseh pogledih, a glede tega sem bil vselej odprtega duha, odprt za nove priložnosti in brez predsodkov. Nogomet je gromozanska industrija, vsi pa spadamo v veliko nogometno družino. V Sloveniji sem našel izjemno zanimivo ligo, klubu sem izredno hvaležen, saj sem pri Olimpiji kot trener prvič v položaju, da se lahko borim za lovorike, in to je bilo zame odločilnega pomena. Tudi kot igralec sem vedno igral za klube, ki so ciljali na vrh, in zame, za mojo motivacijo, je to najpomembneje.
Povejte nam po pravici – ste, preden ste prišli v Slovenijo, vedeli kar koli o tukajšnji ligi, o Olimpiji?
Zelo malo. Ko pa se je priložnost ponudila, sem se seveda lotil temeljitega raziskovanja, se pozanimal, kdo je tu igral in podobno. Pri moji odločitvi je pomagalo tudi to, da sem imel vselej zelo dobre odnose z vsemi igralci s tega recimo balkanskega območja.
Kakšen šok pa je bil, ko ste kot človek, ki je vajen največjih in najlepših evropskih stadionov, z Olimpijo gostovali na nekaterih tukajšnjih, ki si naziv stadion komajda zaslužijo?
Rekel bi, da je glede tega podobno, kot sem povedal že glede razlike med Španijo in Slovenijo. Treba je razumeti, da delamo v majhni državi, ki ima bistveno manj prebivalcev kot moje mesto, Madrid, in s te perspektive je potem vse skupaj povsem logično. Jasno, prostora za napredek je še veliko. Naša naloga je, da igramo dobro, da na tribune privabimo več gledalcev.
Ko govoriva o gledalcih – mar ni kar malce frustrirajoče, ko dosegate rezultate v Evropi, ste trdno na prvem mestu v domačem prvenstvu, na domačih tekmah pa se zbere morda tisoč ljudi?
Ne! Nikdar ne bom slabe volje zaradi obiska na naših tekmah. Nikoli! Na to gledam drugače – vedno sem hvaležen vsem tistim, ki pridejo in nas podpirajo. Jasno, rad bi videl, da so tribune polne, to so sanje, a po drugi strani nikdar ne bom frustriran zaradi obiska. Še enkrat – hvaležen sem vsakemu obiskovalcu in to bi jim rad še posebej sporočil ter se posebej zahvalil vsakemu, ki nas podpira.
Olimpija se je tudi po vaši zaslugi zdaj tudi v nogometu znašla na evropskem klubskem zemljevidu. Vodstvo kluba ima resne ambicije, govori se celo o ligi prvakov. Kako realne so takšne napovedi oziroma kaj mora narediti Olimpija, da bi postala klub srednjega evropskega razreda, ki bi dokaj redno nastopal v evropskih tekmovanjih?
Zame je najpomembneje, kaj govori igrišče, kaj se zgodi na zelenici, kako igramo. Če si želimo višje, si moramo to zaslužiti na igrišču. Drugače pa je povsem jasno – da bi napredovali višje, je treba vlagati. Druge poti, bližnjic, žal ni. Za višjo raven so potrebni vložki, čas, infrastruktura.
To je jasno, seveda pa Olimpija ne more in nikdar ne bo mogla vlagati toliko kot gromozanska večina klubov iz lige prvakov. Kakšna je torej lahko pot?
To pa je vprašanje za vodstvo kluba. Sem trener in se ukvarjam z igriščem, čeprav nekaj menedžerskega znanja imam. A vsak ima svoje odgovornosti. Se pa strinjam z vami, da iz konferenčne lige v ligo prvakov prvakov ne napreduješ čez noč. Investiranje ne pomeni le denarja za igralce. In če nimaš denarja za nogometaše na ravni lige prvakov, so tudi drugi načini, kako do njih priti, recimo tako, da igralce razvijaš. Zato pa so potrebni vložki v trenerje, infrastrukturo, predvsem pa je potreben čas.
Nobena skrivnost ni, da ste si z rezultati pri Olimpiji dvignili ugled in ceno. Ali obstaja možnost, da bi se v Ljubljani kljub temu zadržali dlje ali vsaj še naslednjo sezono?
Vodstvo kluba to dobro ve – moj projekt je projekt na daljši rok, pri čemer pa se želim takoj boriti za naslove. A klub želimo dvigniti na višjo raven, korak za korakom, to pa se ne da storiti le v eni sezoni.
Imate pa pogodbo le do konca te sezone?
Da.
Kakšne cilje imate v prihodnosti? Kako visoko sežejo, v katerem velikem klubu bi si želeli delati?
Mislim, da ne boste našli trenerja, ki je zaposlen v nekem klubu in vam bo odgovoril na to vprašanje. Nanj vam lahko odgovorim, ko bom brezposeln, zdaj sem polno zaseden z Olimpijo in samo z Olimpijo, zanima me samo vsaka naslednja tekma mojega zdajšnjega kluba.
Kako bi se opisali kot trener, kakšen slog vam je blizu, ste imeli ali imate kakšnega vzornika?
Zelo nerad govorim o sebi. Raje vidim, da moje delo ocenjujejo drugi, tisti, s katerimi delam. Bi pa rekel, da sem normalen, od sebe in drugih okoli sebe zahtevam zelo veliko. Najpomembnejše mi je razvijanje tega, da lahko kar najbolje berem svoje igralce in potek igre. To pomeni, da ne vztrajam le pri enem načinu igre, ampak ga rad prilagajam. Verjamem tudi, da je moč ekipe vedno močnejša od moči enega človeka in ene ideje. Zato sem odprtih misli in okoli sebe rad zbiram čim več razmišljajočih ljudi, ki lahko pomagajo ekipi.
Kaj pa igralci? Kakšni so vam blizu, so vam pomembnejše osebnostne lastnosti ali izključno kakovost na igrišču? Imate radi igralce z domišljijo ali takšne, ki se strogo držijo taktičnih navodil in izpolnjujejo vaše zahteve?
Vsak igralec je najprej oseba in ga je treba spoznati, razumeti. To je najpomembneje. Osebnost, karakter, empatija, pristop, kapaciteta za razvoj osebnosti, vse to je izredno pomembno. Je pa jasno, da brez tehničnega in taktičnega znanja pač ne moreš igrati nogometa. Naša naloga je vse omenjeno skombinirati.
S tega vidika se zdi, da se je nogomet v zadnjih dveh desetletjih precej spremenil. Zdi se, da je vse bolj ukalupljeno in da igralcev, ki so na igrišču čarali in navduševali s preigravanji, ni več, da se morajo danes tudi največji zvezdniki držati taktičnih zamisli. Bomo še kdaj gledali nogometaša, kot je bil Ronaldinho?
Ne bi rekel, da je to stvar taktike, drugače pa se strinjam. Nogomet je glede taktičnih zamisli močno napredoval. Ko sem sam igral, igral pa sem na najvišji ravni, se na tekme niti približno nismo pripravljali na način, kot se danes. Znanost in tehnologija sta prišli tudi v nogomet, uporabljamo vsa orodja, ki so nam na voljo, ne bi pa rekel, da zaradi tega ali zaradi taktike izgubljamo spretne igralce. Glavni razlog, da ni več toliko igralcev takšnega profila, kot ste ga opisali, so trendi. V zadnjih letih je postal zelo priljubljen tako imenovani tiki-taka nogomet, ki temelji na posesti z veliko podajami, zaradi česar danes mladi večinoma želijo postati vezisti. Ko sem sam začel igrati nogomet, je večina igrala v sistemu z dvema napadalcema in dvema krilnima nogometašema, ki sta preigravala in pošiljala predložke, vsi pa smo sanjali, da bomo ali napadalci ali krilni igralci. Danes je trend drugačen, tako igro razvijajo že v akademijah in vsi želijo postati vezni igralci, ki držijo žogo ter jo podajajo. No, tudi to je velika sprememba. Včasih akademij ni bilo, nogometa smo se učili na ulici, želeli smo preigravati, danes pa že pri najmlajših uvajajo metode kot pri profesionalcih.
Rekli ste, da ne želite govoriti o tem, kakšen trener ste. Za tiste, ki se ne spomnijo – kakšen pa ste bili kot igralec? Česa se najraje spominjate iz igralski dni?
Če bi se moral opisati na kratko, bi rekel, da sem bil v prvi vrsti predvsem lačen nogometaš. Od samega začetka sem si želel napredovati, se učiti, vsrkati kar največ znanja in izkoristiti vsako priložnost. S pritiskom sem se boril že od malih nog, ko sem z enajstimi leti prestopil v Real Madrid, kar ti spremeni življenje – ko si član takega kluba je pritisk nekaj samoumevnega. Imel sem veliko pomoč staršev, trenerjev, hitro sem se učil, si postavljal vedno nove cilje, se vsakodnevno motiviral. Ravno to skušam zdaj prenesti tudi na svoje igralce. Če me vprašate za konkretne spomine, mi je najbolj ostala v spominu tekma, ko smo v četrtfinalu lige prvakov leta 2004 izločili Milan. Prvo tekmo smo namreč izgubili z 1:4, Milan je bil aktualni evropski prvak, vsi so nas že odpisali, mi pa smo na povratni zmagali s 4:0.
Kakšno je vaše mnenje o superligi? Mislite, da bo kdaj zaživela?
Svoja mnenja rad dajem o tistih stvareh, ki jih poznam, o katerih vem veliko. O tistih, ki jih ne, raje molčim in ne pametujem. Enostavno vem premalo, da bi imel konkretno mnenje.
So bili novi sistemi tekmovanja v zdajšnjih evropskih tekmovanjih, ko ni več skupin, ampak se vse tekme seštevajo v eno veliko lestvico, zadetek v polno?
Eno mojih vodil v življenju je, da si postavljam izzive. Da nisem v coni udobja. Izzive pa si lahko postavljaš le s spremembami, zato so mi te načeloma blizu, jih imam rad. Četudi je bil en model uspešen, na to gledam tako, da če ga ne spreminjaš, izgubiš priložnost, da bi vse skupaj naredil še boljše, uspešnejše. Včasih, jasno, s spremembami narediš napake, a če jih spoznaš, na dolgi rok napreduješ. Bi pa rekel, da sistem deluje, da je vse skupaj bolj zanimivo.
Glede vašega preživljanja prostega časa ste nekaj že povedali: obiski športnih tekem, igranje padla ... Kako ga še izkoriščate?
Predvsem je prostega časa zelo malo. Če že nismo na treningu ali tekmi, o nogometu razmišljamo. Drugače pa poleg omenjenega veliko časa preživljamo s člani strokovnega štaba, smo dobri prijatelji in se veliko družimo. Večkrat bi rad igral tenis, ki ga imam zelo rad in sem ga ob nogometu v mlajših letih tudi treniral, medtem ko sem se po koncu kariere zaljubil v kolesarstvo, ki ga prav tako obožujem.
Našteli ste veliko športov, v katerih smo dobri tudi Slovenci. Kako priljubljeni so naši športniki v Španiji?
Zelo! Rekel bi, da najbolj Luka Dončić, najprej zato, ker je igral za Real Madrid, zdaj pa predvsem zaradi kariere v ligi NBA. Še posebno v Madridu in seveda pri navijačih Atletica je priljubljen tudi Jan Oblak. Ker je Španija kolesarska država z veliko uspešnimi predstavniki v tem športu, sta izjemno priljubljena tudi Tadej Pogačar in Primož Roglič, ki je na Vuelti zmagal že štirikrat. Letos bo še posebno zanimivo, ker naj bi na njej nastopil tudi Pogačar. A tudi če me ne boste vprašali, vam povem kar sam – če moram navijati za enega od Slovencev, bo to Roglič, ki mu zares privoščim, da bi postal prvi kolesar s petimi zmagami na Vuelti. Ne dvomim namreč, da bo Pogačar nekoč zagotovo zmagal, saj je še mlad in ima časa še dovolj.
