Vstopamo v vrhunec poletne turistične sezone z vsemi že tolikokrat videnimi prizori: gneča na cestah, letališčih, v pristaniščih in zgodovinskih mestnih jedrih, dolge vrste pred obleganimi znamenitostmi in restavracijami ter občasne novice o turistih, ki uničujejo kulturno dediščino, motijo domačine ali kršijo osnovna pravila vedenja. Vse več destinacij ugotavlja, da največji izziv ni več zgolj število obiskovalcev, temveč njihovo vedenje.
Kot kažejo različne raziskave, se za neprimernim obnašanjem turistov skriva veliko več kot »le« nespoštovanje pravil ali slaba vzgoja. Gre za vedenje, ki ni naključno, ampak posledica prepleta več psiholoških mehanizmov, ki se izrazito aktivirajo prav med dopustom. Raziskave kažejo, da potovanje spremeni način, kako dojemamo odgovornost, posledice svojih dejanj in ljudi okoli sebe, zaradi česar lahko tudi povsem običajni posamezniki ravnajo drugače, kot bi doma.
Turisti kot največji izziv
Odmevnih primerov v zadnjih letih ne manjka. Leta 2023 je turist v zid skoraj dva tisoč let starega rimskega Koloseja vrezal napis »Ivan + Haley 23« in kasneje v svoj bran zatrjeval, da ni vedel, kako star je spomenik. Letos spomladi je turistka v Firencah med predporočno zabavo splezala na Neptunov vodnjak iz 16. stoletja in na njem pozirala za fotografije. V severni Italiji je skupina nemških turistov med fotografiranjem v zgodovinski vili podrla in uničila približno 150 let star kip, na Baliju pa je danska turistka z vožnjo z motorjem zgoraj brez kršila stroga pravila lokalne hindujske skupnosti in so jo zato deportirali.
Če posamezni incidenti kažejo, kako daleč so pripravljeni iti nekateri turisti, je letošnja odločitev oblasti v japonskem mestu Fudžijošida simbolni kazalnik širših posledic neprimernega vedenja obiskovalcev. Mestne oblasti so prvič odpovedale tradicionalni festival češnjevih cvetov, ki je vsako leto privabil več kot 200.000 obiskovalcev. Razlog niso bile finančne težave ali slabo vreme, temveč ljudje, ki so za seboj puščali smeti, vstopali na zasebna zemljišča, fotografirali z dvorišč domačinov in v nekaterih primerih celo opravljali potrebo na zasebnih vrtovih. Dogodek, ki je desetletje predstavljal ponos mesta, je postal žrtev lastnega uspeha.
Drugim bi sodili
Opisani primeri so le vrh ledene gore – in to potrjujejo tako ankete kot resnejša znanstvena raziskovanja.
Konec leta 2024 je podjetje Radical Storage med 1231 Američani izvedlo raziskavo, ki je pokazala, da več kot polovica vprašanih priznava, da se na dopustu obnaša drugače kot doma. Skoraj polovica se jih je v tujini že izgovarjala na nepoznavanje pravil, da bi se izognila posledicam svojega ravnanja, več kot 40 odstotkov jih je priznalo celo kršenje zakonov, polovica pa je svoje vedenje po vrnitvi domov obžalovala.
Še bolj zanimivo je, da razlike med generacijami niso tako velike, kot bi morda pričakovali: skoraj tri četrtine pripadnikov generacije Z sicer priznava, da se na dopustu obnašajo drugače kot doma, enako odgovarja tudi slaba polovica predstavnikov generacije baby boom. Ne, v tem primeru niso vsega »krivi« mladi …
Anketa je razkrila tudi zanimiv paradoks: čeprav večina vprašanih sama na dopustu kdaj prestopi mejo sprejemljivega vedenja, si jih kar 61 odstotkov želi strožjih kazni za druge turiste, ki počnejo povsem enako.
Do zanimivih ugotovitev so v letos objavljeni študiji prišli kitajski znanstveniki, ki so razlike v vedenju turistov v domačem in tujem okolju prvič preučevali tudi z merjenjem možganske aktivnosti z EEG-napravo (elektroencefalograf).
Rezultati so pokazali, da se je pri kršitvah v domačem okolju v možganih sprožil močnejši kognitivni nadzor, medtem ko v tujem okolju tega zaviranja impulzov ni bilo zaznati. Preprosto povedano: ko zapustimo domače okolje, možgani zmanjšajo raven samonadzora. Občutek, da smo na dopustu »drugačna različica sebe«, zato ni le izgovor, ampak ima merljivo nevrološko podlago.
Kako razložiti te razlike pri isti osebi? Vloge, ki jih imamo doma – starš, sosed, delavec, član skupnosti – na potovanju začasno izginejo, in ker nihče ne ve, kdo smo, si lažje dovolimo postati nekdo drug. Ključno vlogo pri tem igrajo anonimnost, občutek oddaljenosti od posledic in odsotnost skupnosti, ki nas sicer vsak dan opominja na pravila. Na dopustu se zlijemo v veliko množico, osebna odgovornost oslabi, manj izražen je tudi občutek sramu – vse to skupaj odpira vrata vedenju, ki si ga doma morda nikoli ne bi dovolili.
Opravičilo je hitro pri roki
Neprimerno vedenje si ljudje znamo presenetljivo hitro upravičiti, pravijo še psihologi. Raziskava, objavljena leta 2023 v znanstveni reviji Sustainability, je pokazala, da posamezniki še pred vsakim zavestnim razmislekom o posledicah svojega ravnanja najdejo razlago, zakaj to »v resnici« ni problematično.
Najpogosteje to storijo na štiri načine: odgovornost prevalijo na druge (okrivijo nejasna pravila, jezikovno oviro ali dejstvo, da jih nihče ni opozoril), zmanjšajo pomen povzročene škode (češ ena vrezana inicialka v zgodovinski zid ali en odvržen odpadek pa že ni problem), osebno izkušnjo postavijo pred pravila in ena družinska fotografija postane pomembnejša od spoštovanja kulturne dediščine. Ali pa se skrijejo za množico z argumentom, češ saj to tako in tako počnejo vsi.
Turist, ki svoja ravnanja pred sabo opraviči z naštetimi vzorci razmišljanja, bo le redko (ali nikoli) pomislil, kaj bi se zgodilo, če bi enako razmišljalo in se obnašalo preostalih sto, tisoč ali več obiskovalcev, ki bodo obiskali isti kraj.
Vedenje turistov določa tudi kulturno okolje, iz katerega prihajajo. Mednarodna raziskava iz leta 2024, ki je zajela 500 turistov iz različnih držav, je pokazala, da obiskovalci iz bolj individualističnih družb, kot je Britanija, kjer ima prednost osebna svoboda pred skupnostnimi obveznostmi, v neznanem okolju pogosteje prestopajo meje sprejemljivega vedenja. Po drugi strani lahko stik z drugačnimi pravili in neznanimi družbenimi normami pri nekaterih posameznikih sproži obrambne odzive, kot so razdražljivost, neprilagodljivost in celo agresivnost.
Odgovornost industrije
Del odgovornosti nosi tudi turistična industrija. Številni paketi »vse vključeno«, zabaviščna letovišča in destinacije, ki ponudbo gradijo na zabavi, alkoholu in sporočilu, da je na dopustu »vse dovoljeno«, ustvarjajo okolje, v katerem se pri obiskovalcu hitro še okrepi občutek, da pravila, ki so veljala doma, zanj tu ne veljajo več. Primer tega je »hrvaška Ibiza« oziroma plaža Zrće na otoku Pag, ki je globalno prepoznan epicenter zabav brez meja, odnos domačinov in širše hrvaške javnosti do takšne podobe turizma pa ob rednih novicah o dogajanju na otoku ostaja močno razdeljen.
Kaj pa se zgodi, ko priljubljene destinacije začnejo postavljati jasne meje? Pravzaprav nič posebej dramatičnega. Italijanski Portofino z okoli 400 stalnimi prebivalci, ki v poletni sezoni sprejme tudi več kot 3000 obiskovalcev na dan, je uvedel strožja pravila glede vedenja na javnih površinah – od oblačenja in zadrževanja na ulicah do uživanja alkohola – ter jih podkrepil z visokimi globami. Večina turistov je omejitve sprejela brez večjih težav, policija pa ob njihovi uvedbi ni zaznala resnejšega odpora. Primer Portofina kaže, da je velik del neprimernega vedenja turistov predvsem posledica občutka, da pravil nihče ne nadzira in da kršitve ne bodo imele posledic.
Primer Portofina je zanimiv tudi v širši sliki prihodnosti turizma. Če je dolga leta kot glavno merilo uspeha veljalo število prihodov in nočitev, pa danes vse več destinacij razmišlja tudi o tem, kakšnih gostov si pravzaprav želijo. A dokler bomo dopust razumeli kot čas, ko začasno odložimo odgovornost do prostora in ljudi okoli sebe, bodo najverjetneje tudi priljubljene turistične destinacije nadaljevale uvajanje vse strožjih omejitev in pravil obnašanja ter visokih glob za kršitelje.
