Naj Suhino že kar v začetku uvrstimo tja, kamor si verjetno sami želijo biti uvrščeni. Gre za gostilno v širšem predmestju Zagreba, kjer se malica kar se da obilno, nasitno, enostavno in razmeroma poceni. Na bregu Save, ob stari cesti za Samobor, kot smo bili zemljepisno poučeni, velikih skrivnosti ni, čeprav je res, da priloge in solate oblikujejo v ritmu letnih časov. Morda je treba dodati, da je priporočljivo, da se kosila udeležite, ko je v Suhini še odprt simpatičen vrt, kar vam bo letos težko uspelo, a nič manj veselo ne bo, če bo obed potekal v notranjosti. Pri Suhini, kot smo opazili, radi sprejemajo skupine, prijazni so do živali in do otrok, kar seveda popestri vzdušje v lokalu. Pa še nekaj, ob ogledu jedilnega lista (pri nas take gostilne navadno sploh nimajo jedilnega lista) in na koncu ob izračunu smo ugotovili, da gre za gostilno, ki si jo lahko privošči tudi publika, ki v naša turistična središča ne more več niti na sendvič, to pa je, če ne drugega, dobro vedeti.
Sir, smetana in mesnata slanina
Na začetku kosila v Rakitju ne zapletajo. Zavedajoč se svoje glavne kvalitete, torej velikih količin pri glavnih jedeh, že v začetku kar malce odsvetujejo hladne predjedi. A mi se seveda nismo dali. Pet lačnih ust se je spoprijelo z vsemi domačimi začetnimi namigi. Trije so. Dišeča domača slanina, klasični kravji sir in mladi sir v kisli smetani, klasika teh krajev, ki je, zanimivo, tudi v bližnjih slovenskih gostilnah praktično ne poznamo.
Tri jedi, pet evrov na osebo in pet zadovoljnih jedcev, ki so za svoj angažma porabili tudi konkretno količino pripadajočega kruha. Na bregu Save kruha ne računajo posebej, podobno je z začetnimi žganicami, ki jih je gospodar našteval na začetku. V bistvu je težko ponoviti, katere žgane specialitete imajo pripravljene, vse mogoče imajo na voljo, slivovko, sadjevec in podobno, še posebej pa so ponujali nekaj slajša, orehovec in pelinkovec, ki sta na koncu pospremila slanino in sir.
Gemišt in škropec
Ljubitelji kakšnih vrhunskih vin v Rakitju ne bodo našli nič posebnega. Za evro na deciliter imajo pitno domače belo vino, ki smo ga pili pri naši mizi, imajo tudi podobno rdeče vino, še raje ponudijo škropec ali gemišt. Vse skupaj je pravzaprav razumljivo, hrana, ki smo jo jedli v nadaljevanju, gre gotovo dobro s špricerjem ali z enostavnim pivom.
Tudi toplih in na splošno predjedi nimajo veliko. Juhe strežejo v velikih posodah, kar pomeni, da so porcije velike vsaj dva krožnika na osebo. Na naši mizi se je znašla solidna, malce manj bogata goveja juha, kot smo navajeni v naših krajih. Vseeno je bila lep uvod v pravo pojedino, kot jo razumejo v zagrebškem predmestju, kjer je mogoče pozimi, bolj kot poleti, dobiti jedi z oznako Okusi hrvaške tradicije, torej česnove klobase, krvavice, pečenice in dušeno oziroma dinstano sladko zelje.
Dunajski in zagrebški velikani
Gospodar in njegov pomočnik sta morala pladnje glavnih jedi nositi v serijah in miza se je na koncu tako šibila, kot bi bili na kakšni kmečki poroki. Zagrebški zrezek, polnjen kot ljubljanski, s teletino, sirom in šunko. Kombinacija je ocvrta malce bolj na temno, kot smo navajeni, velik kos obogatenega telečjega mesa pa je bil pripravljen, kot je treba: mehko in hrustljavo. Podobno je bilo s kosi dunajskega zrezka (14 evrov) in lahko samo zaploskamo ideji, da se ne izogibajo teletini, kot smo navajeni v turistični Ljubljani, kjer v takšnih primerih raje ocvrejo svinjino.
Po drugi strani pa so na našo nedeljo svinjino ponujali kot ražnjiče ali, kot radi rečemo, v obliki nabodal. Pravzaprav so nam jih malce vsilili in na koncu smo ugotovili, da so na svojo verzijo balkanske specialitete z razlogom ponosni. Velika porcija po dimu dišečih ražnjičev z ajvarjem (devet evrov) nam je bila celo bolj všeč kot ocvrti piščanec (12 evrov).
Knedli in štrudli
Ob orjaških porcijah, ki jih, priznamo, niti nismo mogli pojesti do konca, je treba omeniti priloge. V Suhini so najbolj ponosni na svoj rizi-bizi.
Riž in grah strežejo v velikih kepah po tri evre. K že malce pozabljeni prilogi postavijo še veliko praženega krompirja prav tako po tri evre. In seveda tudi pri prilogah nismo zmogli vsega. Smo pa zato napadli, pravzaprav smo se zelo razveselili cvečkinih knedlov, po naše slivovih cmokov (sedem evrov), čeprav smo jedli že bolj sladke in mehke.
Na drugi strani so bili jabolčni zavitki, s katerimi smo počasi zaključevali kosilo, ki je bilo predvsem pri glavnih jedeh res skoraj preveč obilno, zato lahko mirno svetujemo, da si kakšno jed, ki je namenjena eni osebi, naročita dva.
